jax - Zadnja sporočila

Ta vikend sem se odločil za turo v redko obiskane, a zelo zanimive konce. Najvišji vrh verige Caserine-Cornaget-Resettum v Karnijskih Predalpah je zanimiv cilj, samoto na poti lahko skoraj režeš z nožem, dostop na vrh pa je relativno enostaven.
Normalna pot nanj se začne v dolini Val Settimana kak kilometer pred kočo Pussa (do tu iz Clauta po precej slabi cesti). Do bivaka Anita Goitan sem že dobro zašvical po strmi markirani poti, od tam naprej pa je treba prehod malo poiskat. Opis z vienormali.it me je usmerjal kar po hrbtu za bivakom naravnost navzgor, kjer pa mi teren ni bil preveč všeč, zato sem se odločil za drugo možnost - sledil sem opuščeni markirani poti proti škrbini Meda do krnice pod njo. Tam sem poiskal prehod proti desni v krnico Ciadin de la meda. Tu čez obstaja celo skromna stezica, kasneje pa so se začeli pojavljati tudi možici. Tej poti sem sledil vse do grebenčka pod stolpom Torre della meda, od tam pa sem se spustil v dno krnice (kasneje sem ugotovil, da to še zdaleč ni bil najugodnejši prehod vanjo, ampak pustimo to). Ciadin de la meda je čaroben prostor, kjer človek kar ne more verjeti, kako daleč je od vsega, pa vendar je dostop semkaj v resnici tako enostaven. Seveda je bilo to idealno mesto za počitek in malico pred zaključnim vzponom na Cornaget. Ta del je seveda zahtevnejši, vendar so tehnične težave zelo zmerne in ga lahko priporočim vsakemu, ki so mu tako divji kraji blizu in zna narediti kak korak po malo delikatnejšem terenu. Orientacijskih težav pa od tu ni več, stvar je solidno uhojena, možicev pa je dovolj. Najprej se je treba povzpeti na škrbino Savalon, kar je najbrž celo najtežji del ture. Zadnji del vzpona namreč poteka po strmem zbitem peščenem terenu, kjer človek nikdar ne more biti čisto prepričan v svoj korak, zdrs pa bi bil lahko precej problematičen. Tu je res potrebna skrajna previdnost, še zlasti pri sestopu. Na škrbini pa se znajdem pred nekakšno poševno ploščato steno, ki sega proti vrhu gore. Kar ne morem verjeti, da gre dostop tu čez, vendar je v resnici dokaj lahek - na začetku je par plezalnih mest (najbrž vse v okviru I. stopnje, tudi v sestopu nikakršnih težav), večina poti pa poteka po policah in je kar uhojena. In tako se naposled znajdem na grebenu (izpostavljeno), ki me že po nekaj metrih pripelje na vrh. In sem na najvišjem vrhu te gorske skupine! Čeprav vreme ni bilo čisto jasno, so razgledi upravičili pričakovanja, od bližnjih Caserin in Dosaipa pa do Duranna, Cime dei Preti in še bol oddaljenih "pravih" Dolomitov. Sestopil sem po isti poti, z mnogo previdnosti zlasti pod škrbino, od krnice pa mi je uspelo najti direkten prehod, ki me je pripeljal na markacije že malo pod bivakom.
Vsekakor lahko rečem, da gre za krasno turo, ki jo priporočam vsem, ki vas ni preveč strah nemarkiranega sveta (saj mene ga je tudi, pa je kar nekako šlo ) in so vam všeč ture, kjer zelo verjetno ne boste srečali nobenega. Mimogrede, prvi vpisi v vpisni knjigi na vrhu segajo v leto 1993 ...

Torej, letošnjo sezono se je nekako spodobilo zaključit še z vzponom na eno malo višjo goro. Tako sva v nedeljo in ponedeljek dva slovenska hribovca naskočila Catinaccio d'Antermoia, 3004 metre visok vrh v Dolomitih nad dolino Fasse. Čeprav še nimava nekih posebnih izkušenj s tujimi gorstvi, se je izbira izkazala za popolnoma posrečeno.
Sicer pa takole: začetek ture v dolini Fasse v naselju Pera di Fassa, zaselek Rualp, na višini okrog 1350 metrov. Tu sva v nedeljo okrog pol treh popoldne parkirala in začela vzpon proti koči Gardeccia. To je nemara najmanj prijeten del ture. Začne se po dokaj strmi stezi naravnost iz vasi, vendar se ta pot že po manj kot pol ure hoje priključi asfaltirani (a zaprti) cesti proti koči. V nadaljevanju pot nekaj časa sledi tej cesti, nekaj časa pa kažipoti usmerjajo na vzporedno makadamsko pot. Po nekaj več kot uri (če se prav spomnim) hoje sva naposled prišla na uravnavo na višini okrog 1950 metrov, kjer stojita koči Gardeccia in Stella Alpina (pa še tretja, Catinaccio, ki pa je zaprta). Do tu se da priti tudi z nekim avtobusom iz doline, pa tudi sedežnice lahko skrajšajo del poti, seveda vse proti plačilu. Sicer pa sva bila tu končno v visokogorju, svet je postal lepši in napredovanje prijetnejše. Nadaljnjih 45 minut hoje naju je privedlo do novih dveh koč, Vajolet in Preuss, pod ostenji Catinaccia, Vajoletskih stolpov, pa tudi - že - našega cilja Catinaccia d'Antermoia. Prvi dan naju je čakala še ura hoje od teh dveh koč po dolini navzgor do sedla Principe med vrhovoma Catinaccio d'Antermoia in Valbona (na višini 2600 metrov), na katerem leži tudi koča Rifugio Passo Principe, kjer sva prenočila. Gre za zelo majhno kočo, skorajda vzidano v steno na polici. Sicer pa je zelo lepo urejena, osebje pa zelo prijazno, deležna sva bila okusne in obilne večerje ter nekaj nemškega piva. Poceni sicer ni, ampak to je pač treba pričakovat. Po večerji še malo ostala v jedilnici z ostalimi gosti, ob desetih pa nastopi nočni mir (ni čisto tako kot na Kredarici ...).
Naslednji dan, torej, po zajtrku in spodobni kavi naskočiva vrh Catinaccio d'Antermoia. Na vrh sva se povzpela po zahodni ferati in ga dosegla po 55 minutah. Pot ni nič posebnega, nekje na nivoju slovenske na Mangart, morda kako malce težje mesto, ampak res se ni ničesar za bat. Stanje varoval ok, par klinov je izpuljenih, ampak nobeden na kritičnem mestu. Na vrhu pa obsežen razgled, sicer ozračje ni bilo dovolj čisto za kak Ortler, ampak tja do Marmolade se je pa že videlo. In na drugo stran do krnice in jezera Antermoia, kamor sva sestopala. Ta sestop - po vzhodni ferati - je malo bolj zoprn, ker je teren na mnogo mestih kar precej krušljiv in naložen, ampak kar gre (pa saj smo tega itak Slovenci že vsi vajeni ...). Pot sicer v redu zavarovana, zajle so malo bolj (italijansko) ohlapne kot na zahodni ferati, ampak ko sem se tega enkrat malo navadil mi je postalo celo všeč. Najbolj zoprn je spodnji del, ko gre predvsem za strmo skrotje, zavarovano le tu in tam, ampak zahteva ultra previdnost. Naposled pa se le znajdeva na meliščih krnice Antermoia. Od tam takoj na njeno ravno dno, potem pa do luštkanega jezerca. Tudi tu je v bližini koča (ja, res jih ne manjka), kjer se ustaviva za malico in par fotk, nato pa kar hitro (v ca. dveh urah) sestopiva še preostalih 1300 višinskih metrov skozi kraljestvo svizcev, nato pa prav tako zelo lepo dolinico Val de Udai vse do Pere. Sem se vrneva nekaj čez drugo popoldan. Ture in gorskih užitkov je sedaj konec, čaka pa nas zgolj še lepih 250 kilometrov (kake 3 ure in pol) do Nove Gorice, sopotnika pa še nadaljnji dve uri na štajerski konec ...
Tura je zelo lepa in priporočljiva, naredimo lep krog skozi gore, v katere sicer le redko zahajamo. Poti so dobre in vselej dobro označene, zgornji del pa tudi dobro zavarovan in ne pretežak. Ravno tako je dovolj tudi koč (čeprav je glede lokacije nemara najbolj primerna ravno najvišja - Passo Principe). Gore so krasne, stene navpične, okolje pa super urejeno. In seveda - osvojite tritisočak s krasno pozicijo in lepim razgledom ter dobite še mnogo idej za nadaljnje ture. Še sploh, ko sva se nazaj grede spuščala s prelaza San Pellegrino, mi je bilo ob pogledu na Civetto jasno, da bo treba čim prej tudi tja gor. Letos najbrž ne, ampak pride na vrsto.

Vsekakor izgleda precej sumljivo. Čeprav je res, da med načini plačila omogočajo tudi plačilo po povzetju.

En kup delikatnih nevarovanih prečk čez strme trave. Ne bom strašil, ampak tako je.
Je pa res, da je od razcepa gor v resnici bolje. Najbolj delikatni deli so spodaj. In absolutno odsvetujem "normalni" izstop, ki se Korenovi poti izogne desno. Tisto je šele psihotično.

@turbo
Iskreno povedano, kaj pa je - z izjemo rezervacij - v današnjih kočah toliko drugače? Okej, ponekod so uredili sobe, ampak meni se zdi, da so glavnina ponudbe planinskih koč (sploh tistih "pravih", torej visokogorskih z vsaj nekajurnim dostopom od najvišje ceste) glede prenočišč vendarle skupna ležišča. Čeprav obstaja oboje. Glede hrane se niti ne spomnim, da bi ponujali kaj dosti več kot tisto, kar si navedel, morda še kako sladico, kake posebne izbire pa niti ni. Kar je prav.
Glede sistema rezervacij pa se absolutno strinjam. Saj je zadnjič v Tedniku tudi kar nekaj oskrbnikov jasno povedalo, da je stvar preveč rigidna in so bolje shajali s prejšnjim sistemom. Ta sistem koristi zgolj PZS in tujim turističnim agencijam, zaposlenim in obiskovalcem koč pa nikakor ne.
Aja, in mimogrede, še nekaj - letos sem prvič v življenju rezerviral prenočišče v koči v švicarskih Alpah. Niti slučajno niso zahtevali nobenega plačila vnaprej. Samo mimogrede.

Pa tudi ta strokovnjak si ne more, da ne bi povedal tegale:

Strinjam se, da bi za obisk Triglava potrebovali določene omejitve, kar je že dobro rešeno na Tri Cinu, Mont Blancu in Matterhornu, kjer je obisk nujen v spremstvu gorskega vodnika.

To seveda niti slučajno ni res.

slovenceljni smo res "ene riti", kaj vse so že spomnili, da nas "olupijo"; ... zamerim pa tudi planinski zvezi, ker se v takih primerih - ko so cene previsoke, ne zmeni za svoje člane in zanje ničesar ne stori,

To se pa zelo strinjam. Slučajno vem, da je bila letos na vodstvo PZS naslovljena peticija skoraj vseh načelnikov slovenskih alpinističnih odsekov. V kateri so bile izpostavljene tudi nekatere skoraj absurdne, pa vendarle resnične trditve. Recimo ta, da so imetniki kartice PZS upravičeni do popusta pri parkiranju v Paklenici, v Vratih pa dobijo le iztegnjen sredinec. Ampak PZS je glede tega raje tiho in forsira neke akcije "z javnim prevozom v hribe", v sklopu katerih se brati s kronanimi oderuhi iz Turizma Bohinj.

Mimogrede; včeraj sem se na Terzi Piccoli menil s parom, domačinoma, pri najboljši volji se nista mogla spomniti, na katerem gorskem izhodišču v Furlaniji bi bilo potrebno plačati parkirnino.

Zajzera, zdaj po novem pa tudi Beli potok. So v manjšini in so cenejša (kot sem že napisal, jaz sem tudi v eni od švicarskih alpskih dolin parkiral precej ceneje kot bi za enako trajanje v Vratih), se pa najdejo.

Ma to parkiranje v Vratih je bilo s strani snovalcev v osnovi zamišljeno kot nategovanje. Ali nategnejo toliko, kot piše na tablah ali pa še malo več jim je itak vseeno.

4 dni v Saint Jacquesu v dolini Ayas na 1600m: 0,00€

Tudi mi smo bili prejšnji teden v Peninskih Alpah, sicer na drugi, švicarski strani. Kot si lahko predstavljate, zastonj tam ravno ni. Je pa precej ceneje v primerjavi z našimi oderuhi. V Saas Grundu pod žičnico je cena 1,5 franka na uro ali 12 na dan, pri čemer se lahko plačuje tudi za krajše obdobje. Nam je avtomat naračunal 1 dan in 1 uro. Pri nas bi za isto obdobje v Vratih plačali kar za dva dni. Ali z drugimi besedami, našim je lahko v čast, da je tudi v švicarskih alpskih dolinah pakiranje približno pol ceneje kot v Vratih. To ne uspe vsakemu.

A propos tistega prispevka na spletni strani PZS. Tisti prispevek izhaja iz dejstva, ki je v njem sicer bežno omenjeno, a ga na PZS ne obešajo na veliki zvon. In sicer to, da je bila na vodstvo PZS naslovljena peticija skoraj vseh predstojnikov slovenskih alpinističnih odsekov. In seveda so se na PZS morali vsaj simbolično odzvat na zadevo, ker pač ne morejo mimo dejstva, da so tudi AO-ji del planinskih društev in konec koncev PZS zastopa tudi alpiniste. In seveda, AO-ji so na PZS naslovili čisto upravičene očitke, da tak model regulacije dostopa do določenih izhodišč izrazito preferira premožnejše tuje obiskovalce in popolnoma na suhem pušča zahtevnejše obiskovalce gora. In omenjena so bila tudi nekatera dejstva, ki so skoraj tragikomična, pa še vseeno resnična - recimo to, da je obiskovalec s člansko kartico PZS upravičen do popusta pri parkiranju v Paklenici (ja, Paklenici), v Vratih dobi pa le iztegnjen sredinec.
Tako da, ja, mislim, da je čisto prav, da se debata zaostri, ker ne moremo zanemariti tega, da vse PZS pobude v stilu "z javnim prevozom v hribe" (kjer je na tiskovni konferenci sodeloval tudi predstavnik kronanih oderuhov iz Turizma Bohinj) nagovarjajo le manjši del obiskovalcev slovenskih gora. PZS pa predstavlja vse. Tudi zahtevnejše in tudi alpiniste.

V pozni sezoni je prehod pogosto mogoč. Je pa res, da je letos precej veliko. Ampak ne bi dal roke v ogenj, da se v septembru tudi letos že ne bo dalo splazit spodaj.
Sem bil pa tudi jaz že tam (ne spomnim se točno, enih 5-6 let bo tega), ko snega sploh ni bilo in si šel kar peš čez po šodru. Milina. Seveda je Hanzova najprijetnejša ravno ob takih dneh, ki pa niso pogosti.

Dvomim.

Kaj pa da urediš plačevanje z mobilno aplikacijo na kraju, ki ima znane težave s signalom?

@kafetarca
Kak mesec nazaj je dejansko bilo zastonj. Res pa je, da je bilo to še pred visoko sezono, tako da mogoče so tudi tam zdaj že kaj uredili.

Saj marsikje (npr. v večkrat omenjenih Dolomitih) je ljudem to jasno. S takšnim odiranjem se gužva zmanjša le neznatno. Vedno se bo našlo dovolj ljudi. Je pa pač fajn občutek, ko lokalni šerifi tako fajn oderejo boge ovce in si razdelijo plen.

Doksorubicin? Tisti rdeči zvarek proti raku? Zaje*ana zadeva. Si ziher da ni doksiciklin?

Se da najt. Dobro si preberi opis, pol pa greš. Je kar uhojeno, pa tudi kak možic se najde.