Vsled obetajoče vremenske napovedi za včerajšnji dan, se z visokimi pričakovanji zgodaj zjutraj podam proti Gorenjski. Po prazni cesti parkiram v Planici kmalu po peti, na kratko prekolnem občinske veljake, ki nudijo celo bonus

, izbiram namreč lahko kar med dvema cestama, po katerih bom zakorakal v temno noč. Odločim se za levo, v zadnjih dveh kilometrih je mestoma še nekaj ledu. V koči še nobene luči, enakim tempom nadaljujem po stezi. Kmalu se prične sneg, na moje veselje lepo pomrznjen. Žal se veselje konča že nekje na višini 1500m, kjer je še nepredelan, udira se, pa še skrita plazovina pod njim otežuje hojo. Dohitim dvojico alpinistov, ki se pod steno Šit pripravljata na plezarijo. (Pozneje, ob mojem povratku se vidimo še enkrat, tokrat malo višje - zaradi slabih pogojev nista plezala -, se vrnila v kočo na kavico, ter ponovno v breg z namenom obiskati Jalovec.) Vsa čast, mladeniča!
Drugih ljudi nisem videl, razen nekaj turistov ob povratku pred kočo. V ozebniku je bila hoja prijetna, ker se ni preveč udiralo, snega je veliko, širok je kot avtocesta. Ob izhodu se takoj podam proti zimskemu kaminu, ki se mi je zdel zaradi ozkosti snega močno labilen in nevaren, zato se preusmerim na klasično pot proti vrhu. Vendar lej ga, zlomka. Če sem imel danes že vse vrste snega pod nogami, je bil tu pravi beton, saj sem moraj pri vsakem koraku dvakrat udariti z nogo, da sta sprednja dva zoba zagotovo prijela. Tako zelo zelo počasi dosežem greben, iz megle se pokaže del jeklenice in ker se je tam okrepil še veter, se odločim za povratek. Ob že bolečih prstih na nogah ter mečih, ter dlanjo s cepinom mi pozneje za to ni bilo žal, saj je bil povratek še zahtevnejši kot vzpon. Pri postanku na sedelcu se je občasno prikazalo tudi sonce. Opazoval sem dogajanje - če je sonce obsijalo steno vsaj za kakšno minuto, so že letele ledene sveče po skalah, se drobile in izginjale v ozebniku. Dodatno se opremim z oblačili, nadenem tahude rokavice, ter zategmem čelado,

in čim hitreje po ozebniku dol. Ker ni bil pomrznjen, so bili projektili nevarni le v zgornji četrtini, nižje jih je ustavljal sneg. Dokončno si lahko oddahnem šele za skalo pod ozebnikom in načrtujem naslednji hrib...
