Kako podobno je to, milo rečeno, mojemu otroštvu. Tako zelo, da kar zaboli. S strani očeta pogojevanje, norme, obveznosti v športu, ki me ni veselil. In kakšna je stiska otroka, ki si želi le, da bi ugajal takemu staršu. Pa en čas še gre, dokler ti ne gre že na bruhanje, in potem še en čas naprej. Po prenehanju s tem športom pa zavračanje. Zdaj, odrasel, se borim z depresivno motnjo, nerazčiščen odnos z očetom bo pa zaradi njegove smrti tak tudi ostal, pa nekaterih stvari se mogoče tako ne bi dalo popraviti. Kot je nekdo napisal - peljati otroka na pico, če mu pač ni do tvojih hribov in ga sprejeti brez pogojevanja, to je lahko zanj ves svet. Prosim, razmisli.
Pa sem za hip prestopil od branja k objavljanju
