djimuzl - Zadnja sporočila

Ruševa glava je bila na moji »listi«, odkar sem opis dostopa na njo zasledil v spletnem plezalnem vodniku po primorskih Julijcih, ko pa jo je Turbo nekaj let nazaj omenil ob Rozkinem opisu obiska Planinice, pa sem le čakal na ugodno priložnost. Tako kot Planinica, se tudi Ruševa glava nahaja nad Koritnico in pod Loško steno, s katero se stika na Sedlcu, ki jo ločuje od pobočja Votlega vrha. Njen vrh prav tako ponuja lepe poglede na veličastno ostenje nad njo, na obe pa je pristop mogoč po lovskih stezah.

Na njo sem se odpravil na zadnjo poletno soboto, parkiral sem v Logu pod Mangrtom. Najprej sem po brvi prečkal Predilico, nato še Koritnico, prečil ograjeni pašnik in za ograjo poiskal kolovoz, kateremu sem skozi gozd sledil do njegovega konca ob eni od (suhih) strug Kaludrice. Na drugi strani struge sem poiskal potko in se podal v strmino

Na Ruševo glavo peljeta dve gozdni poti – »zgornja« (severna), ki se nekako drži grebenskega dela tega hriba in – »spodnja« (južna), ki sprva pelje po pobočjih vzporedno z grapami več potokov (ki se kasneje združijo v Kaludrico), nekatere od njih tudi preči, dokler se višje od njih oddalji in se kasneje usmeri proti severu. Slabih sto višinskih metrov pod vrhom glave se stezi združita, zaradi njunega spodnjega skupnega začetka pa lahko rečemo, da gre za krožno pot. Ker gre za lovski poti, sta v takem slogu tudi označene, njuna sledljivost pa je, tudi v kombinaciji z uporabo zemljevida PZS – prepuščena pohodniku, saj steza občasno izgine; najbolj zanesljivo je spremljati sledi žage (oz. drugih gozdarsko-lesarskih orodij ), tako v gozdu kot med ruševjem.

Sam sem najprej sledil »spodnji« poti, nekje na 1200 metrih pa sem prečil pobočje do »zgornje« poti, katera se mi zdi bolj sledljiva od prej omenjene. Steza se višje izvije iz gozda med ruševje in nato znova spusti vanj, a do vrha ni več daleč. Ko sem ugotovil, da sem prišel do stika s spodnjo potjo, sem imel do vrha še 15 minut. Vrh je prostoren in porasel z rušjem, tako se je treba za želene razglede v različne smeri še malo sprehoditi po krožni poti na njem.

Povratek sem pričel s spustom po spodnji poti in kmalu ugotovil, da je bila menjava poti ob vzponu odlična izbira, saj prave steze v začetku zgornjega dela mestoma ni (več) – sestopal sem čez razrite struge, strme žlebove… – in je pravo smer težje najti… Čeprav je sestop po skrotastem, krušljivem in podobno zoprnem terenu zahtevnejši, pa je orientacija navzdol vseeno nekako lažja, kot pa bi bila pri vzponu, vsekakor je zemljevid tudi v pomoč. Prav oddahnil sem si, ko sem nižje v gozdu zagledal eno od lovskih oznak… Nižje sem se odpravil še do enega od slapovij Kaludrice ob poti.

Tour de Mir in Puig Sec

Že kmalu po tem, ko sem nenačrtovano obiskal kraje, ki ponujajo pestro bero pohodniških poti, sem imel slabo vest, ker jih nisem takoj predstavil še tukaj. No, to zdaj popravljam

Pireneji, ki ležijo med Španijo in Francijo (v njih pa se »skriva« tudi državica Andora), se geografsko delijo na Atlantske (ali Zahodne), Centralne in Vzhodne Pireneje (v Španiji poimenovani tudi Katalonski Pireneji) – in na francoski strani slednjih sem se znašel tudi jaz. Bival sem v kraju Prats-de-Molló-la-Preste, ki se nahaja v departmaju z enakim imenom kot omenjeni del gorovja - Vzhodni Pireneji (Pyrénées-Orientales), najbližje večje mesto Perpignan leži ob sredozemski obali, približno 50 km severovzhodneje.

Iz omenjenega mesteca, ki ima komaj kaj več kot tisoč prebivalcev, je na zahodu – poleg višjih vrhov – lepo opazen srednjeveški signalni stolp Tour le Mir, ki leži na višini 1530 m vzhodnega roba grebena jugovzhodnega predgorja Pirenejev, ki v bližini opazno prehaja v visokogorje s številnimi dvatisočaki, tudi do 2700 mnv.

Do stolpa se je mogoče po označeni poti vzpeti iz omenjenega Prats-de-Molló, do njega pa je mogoče priti tudi s katerega od kolovozov, ki v njegovi smeri vodijo z glavne ceste, ki poteka med omenjenim mestom na francoski strani ter katalonskim mestom Camprodon, ki ima približno dvakrat več prebivalcev, kot njegov francoski sosed. Med obema mestoma čez prelaz Col d'Ares poteka markirana, zgodovinsko pomembna Pot umika (izgnancev) (katalonsko Camí de la Retirada de l'Exili), saj so se po teh poteh v Francijo umikali španski republikanci ob koncu Španske državljanske vojne (1936-1939), iste poti pa so kmalu za tem, v času 2. svetovne vojne, ubirali člani francoskega Odpora.
V bližino omenjenega stolpa je mogoče priti tudi po grebenski, markirani poti s prelaza Col d'Ares, ki leži na meji med državama, ki pa poteka po goličavi – zato je v poletnih vročinah izbira kolovozov, ki potekajo skozi skoraj že mediteranski gozd (čeprav tam naletimo tako na smreko kot macesen) – malce bolj smiselna

Do omenjenega signalnega stolpa – mreža tovrstnih komunikacijskih stolpov je bila zgrajena v srednjem veku, ponoči je obveščanje potekalo z ognjem, podnevi pa z dimom, od stolpa do stolpa – smo se v vročem dnevu v začetku letošnjega avgusta odpravili – kot sem že nakazal – po enem od senčnih kolovozov, za lep razgled pa je poskrbel vzpon na prej omenjeno grebensko markirano pot – in vrh z imenom Puig Sec (1642 mnv). Od tam je bilo še približno 20 minut hoje do že dobro vidnega Tour de Mira. S stolpa je lep pogled v dolino, na mesto Prats-de-Mollo, zaradi nižje lege pa ni tako bogat kot s prej omenjenega vrha. Nazaj smo se vrnili po isti, neoznačeni poti, ki je znašala prb. 8 km v eno smer.

Zdraviliško naselje La Preste, ki leži ob koncu ceste v dolini reke Le Tech, 8 km od Prats-de-Molló-a, je najbližje izhodišče za zgoraj omenjene dvatisočake, nekako najznamenitejša okoliška gora pa je Costabonne, katal. Costabona (2464 mnv), pod katero ležijo tudi nekdanji rudniki mineralov. Do nje je mogoče priti tudi po grebenski poti s sedla Col d'Ares, ki je sicer daljša, a višinske razlike je iz tega izhodišča za 500 mnv manj.

Za boljšo orientacijo na omenjenem področju je seveda potreben zemljevid – priporočam izdelek španskega založnika Editorial Alpina št. 25: Costabona - Alta Vall del Ter (Pireneu Català), uporaben pa je bil tudi Locusov LoMaps zemljevid Occitanie (Oksitanija, druga največja francoska regija, kamor spada opisano območje) – čeprav na njem Tour de Mira žal ni.

Upam, da se kmalu vrnem v te kraje ter se naslednjič odpravim na kakšno daljšo pot po hribih ter gorah v bližnji okolici.

Kremžarca?

Kar piotrovo uganko ugibajte naprej

Kup

Brežiči?

Sem že napisal zgoraj

Lahko zdaj SilvestrO nadaljuje?

@turbo
Res je, nadaljuj

Maniro uporabe kratic sem, zgledajoč se na bolj izkušene, končno uporabil tudi sam

Google Images pride kar prav

Fairy Pools so sicer bazenčki, ki jih ustvarja potok Allt Coire a' Mhadaidh, ki ga vidimo na sliki, gorovje nad njim pa je Black Cuilin, na otoku Skye, Škotska.

Tudi v Italiji ni.

Ni.

Kje ali kaj?

Na Curtissons od Škrbine pod Montažem

Mary, pa ti nadaljuj

RJ, N.

Ni.

Katero pot vidimo?