Po parih letih je napočil čas, da ga zopet obiščem. Tokrat v hčerkini družbi.
In tako sva startala s Petrovega Brda v dopoldanskih urah, ko sonce še ni bilo visoko, a vlaga se ni dala. Pot po gozdu, strma kot veste, je bila prijetna, a ta sopara dela svoje kljub senci - cunje za ožeti, še posebej ker sva kar držala tempo.
Na vrhu super razgledi, brezvetrje in na tisoče letečih mravelj. Zato sva jo hitro podurhala h koči, v senco in na malico k prijaznima oskrbnikoma.
Vračanje po isti poti. Vse tip top označeno.
Pot je minila brez posebnosti, hčerka pa vsa vesela, da je dodala še ta vrh k Ratitovcu in Blegošu - trojica najvišjih v predalpskem svetu Slovenije + njen Erebor (Snežnik).