V mojih mladih letih so mi rekli, da moram v hribe, da me bo srečala pamet, ker so tam steze ozke in se me pamet ne bo imela kje izogniti. Če me je srečala... ne vem. Ko sedaj pogledam za nazaj, bi rekla, da sem srečen človek, ker so me prvič morali zvleči v hribe in me z njimi "zastrupili". Hvala sestrica. Zakaj hodim, kaj me vleče, pa ... preporosto odgovora nimam. Vem pa, da tam gori tišina šepeta, veter v macesnih poje, pogledi v nebo so božanski, razgledi v dolino ... In ko mi je bilo najhuje sem se našla vedno tam gori visoko... Tudi vem, da se mi bo čas za gore iztekel in bom živela od spominov in porumenelih fotkografij, vneto brskala po spletnih straneh in se napajala na dožitvetjih vas vseh, ki imate pred seboj še veliko poti. Da bi nam le bilo dano še veliko dni v hribih.