lijaneja - Zadnja sporočila

Kar nekaj zadnjih dni smo ljubitelji hribov budno spremljali dogajanje pod Kotliči. Sicer meni, kot laiku velika uganka, zakaj se je v zahtevno reševanje in s tem veliko nevarnost podajalo toliko ljudi?? Držal sem pesti, da se vsi srečno vrnejo v dolino in ne bi kotliška tragedija postala še večja. No, vsekakor smo se na koncu lahko oddahnili.
Zasledil sem izredno lepo zapisan članek po uspešno končani večdnevni reševalni akciji in moram reči, da se mi je na stara leta zopet orosilo oko.
Upam, da bom ta članek znal prenesti tu gor in verjamem, da ga bo marsikdo občuteno prebral.

28. decembra, 2024 | Zapisal: GRS Kamnik
Reševalna intervencija v Kotliški grapi med 22. in 26. decembrom 2024 predstavlja eno izmed najnapornejših reševanj v slovenskih gorah v zadnjih nekaj letih. Vseh pet dni, od klica na pomoč do zaključenega transporta ponesrečenega in reševalne ekipe v dolino, so intenzivno potekale številne aktivnosti. Reševanje je oteževalo in podaljševalo slabo in izredno vetrovno vreme, zaradi težko dostopnega mesta nesreče in potrebe po klasičnem reševanju pa sta bila dodaten izziv organizacija in logistika, saj je pri reševanju sodelovalo kar pet društev Gorske reševalne službe iz Kamnika, Celja, Kranja, Ljubljane in Škofje Loke.

Klic na pomoč smo kamniški gorski reševalci prejeli v nedeljo, 23. decembra okoli 18. ure, ko je bila zunaj že trda tema, začelo je tudi (napovedano) snežiti. Tako smo prejeli informacijo o težji poškodbi madžarskega moškega – zlom noge. Točno mesto sicer še ni bilo popolnoma znano, a vedeli smo, da gre za reševanje na izredno zahtevnem in strmem terenu med Tursko goro in Brano.. Takoj sta bili za pomoč proženi tudi ekipi sosednjih društev – Društva GRS Ljubljana in Društva GRS Kranj. Klasičen transport na tem območju bi že podnevi in v lepem vremenu terjal velike napore, kjer je vsaka roka še kako dobrodošla. Nekoliko pozneje pri natančnejšem določevanju mesta nesreče, smo prejeli še informacijo, da se ponesrečeni s spremljevalko morda nahaja na severni strani nad Logarsko dolino, na območju imenovanem Boštjanca. Zato smo za pomoč aktivirali tudi ekipo Društva GRS Celje.

Prva ekipa, sestavljena iz kamniških reševalcev je že slabo uro po klicu izvozila in se podala proti Kamniškemu sedlu, od koder se najlažje dostopi do Boštjance, kjer bi se lahko nahajala gornika v stiski. Ne dolgo za njimi so se na teren odpravile tudi preostale ekipe iz vseh omenjenih društev. V pravem snežnem viharju je Kamniško sedlo dosegla le prva ekipa, ostali pa so čakali pri bivaku Pri Pastirjih in na Jermanci, pripravljeni na takojšnje nadaljevanje poti, če bi bilo to potrebno. Sočasno so se proti Kamniškemu sedlu usmerili tudi celjski gorski reševalci, ki pa so vzpon prekinili zaradi snežnih plazov, ki jih že slišali z okoliških sten. Ob tej informaciji je hitro padla odločitev, da je kakršna koli nadaljnja aktivnost prenevarna, zato so se vse ekipe vrnile v dolino, kamor so zadnji reševalci prišli nekaj po polnoči. Sledila je hitra izmenjava informacij in načrtovanje reševanja v naslednjem dnevu. Domov smo se vsi odpravili s težkim spoznanjem, da oba na gori čaka izredno težka preizkušnja preživetja dolge, hladne, snežene in izredno vetrovne noči. Obeti vsekakor niso bili dobri.
V ponedeljek, 23. decembra smo se v prostori GRS Kamnik že ob 6. uri zjutraj zbrali reševalci iz Kamnika, Kranja, Ljubljane in Škofje Loke, Celjani pa so se na ponovni ogled terena podali iz Logarske doline oz. Okrešlja. V Kamniku smo naredili načrt poteka reševanja, izbrali potrebno opremo in se odpravili V Konec in naprej čez Žmavcarje proti Kotliški grapi. Namreč – po zadnjih in precej točnejših podatkih, naj bi se planinca nahajala prav tam. Malo po 9. uri je mesto nahajanja madžarske planinke s katero smo bili celo noč v stiku, potrdila ekipa policijskega helikopterja, ki je uspela v ”viharnem” vremenu preleteti območje Kotliške grape. Žal pa je bilo vreme preslabo, da bi lahko izvedli helikoptersko reševanje – predvsem veter je onemogočal varno vitlanje, saj je turbulenca helikopter premetavala po zraku kot suh bukov list. Vsa energija je bila nato usmerjena v klasičen (peš) dostop do ponesrečenke, do katere se je prvi reševalec spustil okoli 12. ure. Neverjetno je, da je preživela tako divjo noč in bila sposobna kljub podhlajenosti in omrzlinam sama, z varovanjem z vrvjo in s pomočjo reševalcev, izplezati iz prepadne stene nad Kotliško grapo in nato sestopiti v dolino. Žal pa o njenem planinskem spremljevalcu ni bilo sledi … Naporen dan in zahtevno reševanje madžarske planinke je Tadej Trobevšek, ki se je prvi spustil do planinke, opisal:

“Že do skoka nad gozdno mejo je bilo naporno. Ves čas smo gazili pa sveže zapadlem snegu, iskali pot, napredovali tudi s pomočjo cepinov. Veter je bil na trenutke res neusmiljen, sneg povsod v zraku. Tu se s poti, ki pelje naprej navzgor proti bivaku pod Skuto odcepimo desno proti Brani, Kotličem. Najprej nas čaka gosto rušje in iskanje prehoda, spet gre malo lažje, pa spet rušje in udiranje do pasu. Približamo se steni, pod njo najdemo prehod, čaka nas graben, ki ga je v poletnih nalivih izdolbla voda, prečenje nadaljujemo in počasi se približamo robu stene, ki se navpično nadaljuje v Kotliški graben. Tu se ustavimo. Vemo, da smo blizu, višina je prava. Kličemo jo. Zaslišimo njen glas. Še je živa. Vendar zaradi sten vseokoli nas in zvoka, ki se odbija od njih, njene točne lokacije ne moremo določiti. Ko je helikopter zjutraj prvič poletel, so jo opazili, saj je signale oddajala z lučjo. Sodeč po fotografiji, ki so nam jo poslali, je od nas desno, pod malo neko bolj izrazito steno. Vprašanje je, kako do nje. Tu je teren zelo strm, skalnat, posnežen, leden, vse se konča več sto metrov nižje z enim ali več skoki v grabnu.

Z Borisom po strmi zasneženi steni prečiva v desno, naprej ne gre. Vrneva se na greben, vzpnemo se višje. Ugotavljamo, katera grapa je tista, ki pelje do nje. Odločim se in pokličem bazo ter povprašam, če bi lahko še enkrat poletel helikopter in nas poskušal usmeriti. Ura je malo pred eno popoldne, ko nam sporočijo, da bo šlo in res se čez nekaj časa zasliši prijetno ropotanje. Reševalec v helikopterju nam sporoči, da smo ravno tam, kjer moramo biti. Izkoristimo smreki, ki rasteta na pravem mestu. Privežem se na stometrsko vrv in se začnem spuščati do nje. Ko sem nekje na polovici, zagledam modro nepremično gubo. Pokličem jo. Magdalena odgrne spalko, v kateri je preživela zadnjih 19 ur in mi pomaha. V meni je mešanica čustev, od olajšanja, da je živa, čudenju čudežu, da je preživela, zadovoljstva, da smo jo našli in da trud ni bil zaman, skrbi, v kakšnem stanju je, prisoten je tudi strah in veliko vprašanje, kako priti ven iz stene.

Spustim se še tistih nekaj metrov do nje in jo najprej privežem na vrv ter tako zavarujem. Do našega prihoda je sedela v snegu, neprivezana, zavita v spalko, na nogah ima dereze, v nahrbtniku cepin, pol metra naprej se teren spet prevesi v navpičnico. Stopim do nje in jo povprašam, kako je. Pove, da ne čuti stopal, noge ima trde. Fantom zgoraj sporočim pridobljene informacije in po vrvi se spusti Jakob, zdravnik na kranjskem društvu. Prinese plezalni pas, čaj. Nadeneva ji ga in jo priveževa na vrv, ki jo bo popeljala nazaj v življenje. Dava ji čaja, počasi pije in toplota ji dobro dene. Pove nama, da je njen prijatelj spodaj, padel je naprej po zasneženih skalah. Postavi naju v težek položaj. Ker jo na tem mestu ne želiva soočiti s kruto realnostjo, ji poveva, da je naša prva naloga, da njo spravimo ven iz stene. Pove še, da sta sestopala s Kotličev in zavila proti Kotliški grapi, ker je bila na spletnih zemljevidih tu zarisana pot, a žal to pot še poleti težko najdeš. Z zgornjega snežnega pobočja sta se prehitro spustila proti grabnu, naprej ni šlo, splezala sta desno čez skalni rob nazaj navzgor in pri plezanju po zasneženi in ledeni steni je njemu zdrsnilo. Padel je nižje, ji povedal, da ima zlomljeno nogo. Takrat sta poklicala na pomoč. Ona se je zavila v spalko, ki ji je rešila življenje in obsedela tam, kjer sem jo našel. Okoli polnoči je pod sabo zaslišala ropot in od takrat naprej se ji njen prijatelj ni več oglašal, ne na njeno klicanje ne po telefonu.

Jakob si oprta še njen nahrbtnik in se začne vzpenjati. Sam ostanem na vrvi nižje ob njej in ji ves čas pomagam pri vzponu. S fanti zgoraj lepo sodelujemo in lepo nas dvigajo nazaj ven. Tudi Magdaleni gre presenetljivo dobro, glede na to, v kakšnem stanju je in kako dolgo je bila na snegu čisto pri miru. Še zadnja skalna ovira, ki jo obidemo desno in spet smo pri ostalih. Tu jo dodatno oblečemo, dobi grelno blazino, zamenjamo ji rokavice, nadenemo očala, spet dobi topel čaj. Vsem skupaj nam, kljub temu da nas čaka še zahteven spust, odleže. Naš trud ni bil zaman, rešili smo življenje.”

Sestop v dolino je potekal tekoče in brez večjih posebnosti, a vseeno po tehnično zahtevnem terenu. Na nekaterih izpostavljenih in zaradi snega še nevarnejših delih je bilo potrebno pripraviti tudi vrvne ograje. Do avtomobilov nekoliko nad spodnjo postajo tovorne žičnice za Kokrsko sedlo smo prispeli v mraku. Magdaleno smo odpeljali v Kamniško Bistrico, kjer smo jo predali zdravniški ekipi. S tem smo dan sicer uspešno zaključili, a z zavedanjem, da je nekdo še vedno ujet na gori.
Reševalne aktivnosti so potekale tudi na praznična dneva, torej 24. in 25. decembra. Vsak dan je bil opravljen ogled terena v Kamniški Bistrici, a je bil žal veter premočen, da bi lahko varno izvedli reševanje. Na božično jutro se je veter vseeno nekoliko umiril. Okoliščine so tako dovoljevale vzlet in ogled terena z izvidniškim policijskim helikopterjem. Kljub temu sledi o pogrešanem ni bilo. Smo pa iz posnetkov lahko bolje predvideli mesta, kje bi se oseba po padcu lahko nahajala. V nadaljevanju božičnega dne smo analizirali helikopterske posnetke, predvsem pa začeli s koordinacijo z različnimi službami in s pripravami na reševanje naslednji dan.

Oboroženi z dodatnimi informacijami, se nas je kar lepo število kamniških gorskih reševalcev zbralo 26. decembra ob 6. uri v društvenih prostorih. Lepo, jasno in le rahlo vetrovno jutro nas je navdajalo z upanjem, da pogrešanega lahko najdemo in predamo družini. Končno je lahko pomagal tudi helikopter, ki nas je sedmerico prepeljal na območje, kjer smo pred dnevi rešili prezeblo Madžarko. Kotliška grapa je preozka in pregloboka, da bi lahko s helikopterja vitlali direktno v grapo. Zato smo morali napeljati blizu 250 metrov vrvi, po kateri smo se spustili v grapo. Ker na dnu grape ni bilo sledi o pogrešanem, smo se lotili iskanja s pomočjo naprave RECCO, ki zaznava elektronske naprave (plazovna žolna, avtomobilski ključi, pametna ura, telefon, …) in s pomočjo sondiranja. Prav slednje je bilo kmalu uspešno – pogrešanega je na globini 2,3 metre našel eden od reševalcev. V dobrem dnevu je močan severni veter iz severnih strani nanesel ogromne količine snega in ga odlagal v zavetrni Kotliški grapi. Dodatno so pogrešanega zasipavali še pršni plaziči, ki so se prožili s severne stene Brane.

Pogrešanega smo nato odkopali in z vrvno tehniko dvignili 50 metrov višje, kjer ga je lahko že prevzel reševalec letalec iz policijskega helikopterja. V vmesnem času smo se reševalci povzpeli iz grape, pospravili vso opremo in se pripravili za transport s helikopterjem v dolino, kjer smo pristali malo po 14. uri. Sledila je še zaslužena malica v gostišču Pri Jurju v Kamniški Bistrici. S pospravljanjem opreme in analizo smo zaključili okoli 16. ure in se končno bolj mirni odpravili proti domu.
Pod črto … pravkar opisano reševanje je bilo eno izmed zahtevnejših v zadnjih letih. Zaradi vseh okoliščin je bila reševalna intervencija tehnično in logistično izredno zahtevna. Pri reševanju je skupaj sodelovalo kar 5 društev Gorske reševalne službe s kar 109 gorskimi reševalci in reševalkami, dodatno pa še Slovenska policija s svojimi helikopterskimi posadkami in Gorsko enoto ter služba za odnose z javnostmi Gorske reševalne zveze Slovenije. Poleg tega je reševanje povzročilo precejšnje zanimanje medijev in javnosti, kar predstavlja dodaten stres, saj nastopanja pred kamerami reševalci praviloma nismo vajeni.

V imenu Društva Gorska reševalna služba Kamnik se zahvaljujemo vsem sodelujočim reševalcem in reševalkam ter zgoraj omenjenim službam. Kamniški reševalci smo enotni, da smo z vsemi odlično sodelovali in reševali, ne glede na to, da se osebno ne poznamo (prav dobro). Nas pa zato združuje isto poslanstvo in želja pod značko gorskega reševalca. Upamo, da se naslednjič srečamo ob prijetnejši priložnosti.

Na reševanju je sodelovalo kar 109 reševalcev:

nedelja, 22. december: 46 gorskih reševalcev
ponedeljek, 23. december: 37 gorskih reševalcev, posadka policijskega helikopterja, gorska enota policije
torek, 24. december: 3 gorski reševalci
sreda, 25. december: 2 gorska reševalca + posadka policijskega helikopterja
četrtek, 26. december: 21 gorskih reševalcev, posadka policijskega helikopterja, gorska enota policije


Zapisal Matej Ogorevc,
Društvo GRS Kamnik

Kaj novih vesti o odprtosti ceste?

---Pomembna pridobitev leta 2023 je moderna šestsedežnica, ki vas od Šimnovca do vrha planine pripelje v zgolj petih minutah, kar omogoča hitro in udobno pot do vrhunsko urejenih prog. V letošnji sezoni bodo delovale tudi vlečnica Jurček ter smučarski trak, namenjen začetnikom in najmlajšim smučarjem.---

#vrhunsko urejenih prog# Kako lahko ta človek, ki je to besedilo dal v javnost, sploh še lahko eksistira.

I ja se pitam.

Danes je bilo zgoraj vetra manj od napovedanega, je bilo pa toliko več megle. Novi snegec (3cm) je šele nad 1300 metrov, kjer sem spet dobil občutek prave zime z mrazom in ledeno podlago. Žal je bila zadeva kratkega daha, saj takoj po spustu z Zelenega roba pospravim kapo, očala, rokavice... Upravljalec nihalke se spet ni držal voznega reda in če ne bi bil veteranski podprvak na sto metrov, bi mi avtobus zopet ušel pred nosom.

Ha ha, Janez, ti pa naslov teme
Ampak ni kej. Slike so lepe, opis je dober in želim ti še veliko hribovskih dogodivščin.

Nekaj malo snega je tam gor.

Regina, na moji stari karti Grintovci iz leta '87 je omenjena pot zarisana, nisem pa nikoli hodil po njej.
Sem pa bil včeraj spet na moji klasični trasi Calcit - Primož - Mickina bajta - Jarški dom - Gradišče - Šimnovec. Nekaj starega ledu je še čez Pasje pečine, nad gozdno mejo nekaj novega snega, na Gradišču 4cm. Vetra ni bilo, sonce je pokukalo izza oblačnega zidu točno ob pol poldne, ko sem bil na Gradišču, temperatura je močno poskočila, vendar sem lahko užival v njej le še pol urce. Poleg Lidije in obeh 'voznikov', sem celo dopoldne videl le še tri ljudi.

Čez mejo, Kafetarca, čez mejo!

Danes odličen trening na Kališče. Steza je vse od potočka do koče več ali manj drsalnica, posebno pri sestopu, zato so derezice nadvse uporabne. Pred kočo toplo, za kratke rokave. Z avtom se da do zadnjega parkinga, saj je med ledeno podlago precej šodra, da gume zagrabijo. Novi oskrbnik Leon obvlada zadeve, posebno kuharske. Novi mostiček čez Kokro je super, tako, da bo treba večkrat tja gor.

Upam, da bo ta smetana zlezla še malo nižje, za doline pa je boljše, da jo ni, da ne bo spet trpela zimska služba.
Danes je bilo treba pobegnit kar visoko, megla je 'poplavljala' vse do 1300m višine. Žal smo bili ubežniki prav redki, pri Lidiji štirje, v nihalki in avtobusu pa sva bila ob povratku s kolegom edina potnika. Snega praktično ni, barvo daje debelo ivje, ki se je lepo sprijelo s pomrznjeno zemljo, da nič ne drsi.

Ni za kej. Pot je z Ratitovca lepo markirana. Najprej se spusti na Vratca 1511, nato čez planino Klom do Jesenovca. Mi smo šli od Vratc (zaradi atraktivnosti) čez Kosmati vrh. Od Jesenovca mimo Ledin do Rastoke, kjer prečimo cesto, ki pripelje iz Rudna. Tu smo zapustili markirano pot in stopimo na dobro vzdrževano pot, ki pelje na Vratni rob 1369. Tu se veselje konča, ni ne poti, ne markacij, treba je le slediti grebenu Dražgoške gore proti jugovzhodu. Zelo zoprn del. Na srečo smo tu hodili že podnevi, podlaga pomrznjena, skoraj brez snega, stezice praktično ni. So pa vodniki že pred pohodom označili smer s trakovi in če si malo Vinetuja, boš spet prišel do ceste, ki vodi v Dražgoše. Lahko pa na Stravi poiščeš mojo sled in če zadevo obvladaš, ti bo pot močno olajšana. Srečno!

Drži, Lino!
Ne bi bil rad v njihovi koži. Posebno sedanja mladina ne bi bila sposobna preživetja, zato bi bilo nujno vsaj nekaj mesecev služenja vojaškega roka, da se fizično in psihično okrepi, je stran od vsega ugodja in vzame telefon iz rok.

Po dolgih letih sem se včeraj spet udeležil spominskega nočnega pohoda čez Ratitovec v Dražgoše. Opažam, da tudi na tej prireditvi ni več tako, kot je bilo. Ljudje so se pomehkužili, saj 'tapravi' štart ni več v Železnikih, ampak v Prtovču, do kjer nas za 5€ pripelje avtobus. Zaradi premalo snega je pot zoprna, saj je zemlja poledenela. Na vrhu hriba je leden tudi sneg, čez Kosmati vrh, kjer nas je vodila pot, so bile derezice obvezne. Hladno je bilo, cca minus 14 stopinj, z vetrom nam je bilo na srečo prizanešeno. Skoraj celo noč nas je spremljala dobro sijoča Luna.

Mhm, kaj pa, če je pozabljivec prispel s Trtnika?

Res je. Danes je bilo veliko ljudi, čeprav tvoja slika parkinga to ne potrjuje. Upam, da mi vsaj še desetletje ne bo treba vozit avta do tja.
Novi sneg je izboljšal pogoje hoje, tudi s starim ledom se je lepo sprijel. Pri Lidiji gneča, vmes tudi množica Hrvatov. Na peči pogrejem štumfe in rokavice, spijem čaj, pozdravim Ladota in čim prej ven, na sonce, saj ga je bilo danes v izobilju. Nihalka in avtobus-ek točna, h Teranu še na en čaj in že je čas za kosilo.

Ha, včeraj nisem srečal na njem prav nobenega.

Potem očitno še nisi okusil zimskega očaka in si se vedno drenjal v poletni množici
Takole izgleda notranjost, da ti prišparam zimski obisk in neprijetne vonjave