Napaka: osrednji greben Muzcev od Kadina do Zajavorja je alpinistično dejanje: na najzahodnejsi vrh Kadin (1818 m) se lahko povzpenes z Juga (CAI 709, 740), zahoda ali severa (741, 741/a). V osrednjem delu je Vrh muzcev (1866 m), na katerega vodi pot CAI 737. Ta pot gre potem se 500 m naprej do kote 1869, imenovane Viliki rop (1869 m). Je lepa, malce začinjena tura. Med Kadinom in omenjenim Vrhom Muzcev pa je greben izpostavljen in narezan z več mesti III. stopnje.
Lopič (1958 m) je najvisji vrh skupine Muzcev, ki je pomaknjen najbolj na zahod, a v primerjavi z osrednjim grebenom, ki sem ga povrsno opisal uvodoma, tudi dokaj samostojen. S sedlom Slips (1631 m) se veže z Javorjem (Golz, 1906 m).
Klarman pa ni Klaraman, pač pa Karman oziroma Veliki Karman (1713 m). To je obenem najvisji vrh grebena Velikega Karmana, ki je v bistvu nadaljevanje grebena (Breginjskega) stola, a je mednju reka Ter vrezala globoko dolino. Skratka, po tem grebenu in ne grebenu Muzcev poteka t.i. "Alta via CAi Gemona" oziroma "visoka Hunimska pot" in potemtakem nima nobene veze z Lopičem.
Moj opis pa je podan v naslednjih vrsticah:
Izhodišče: Podbardo (Cesariis, 539 m)
WGS84: 46,2804°N, 13,2464°E
CAI 763, Alta via CAI Gemona (Visoka huminska pot)
Višinska razlika: 2000 m
Razdalja: 20 km
Zelo zahtevna označena pot, plezanje I. stopnje
Skupaj 13 h
Ture se lotimo le dobre psihofizično pripravljeni. Priporočljiva je uporaba čelade. Možnosti predčasnega umika v primeru naglega poslabšanja vremena ni. Zaradi izpostavljenosti soncu je najbolj priporočljiva jeseni.
Velikopotezna tura je posvečena zaslužnemu članu sekcije CAI iz Humina Lucianu Gubianiju, na nakar nas opozarja spominska plošča ob poti. Udobneje jo opravimo v dveh dneh, če pa smo se jo odločili prehoditi v enem dnevu, je predpogoj predvsem zelo dobra kondicija. S seboj je treba vzeti dovolj tekočine, kajti na poti ni nobenega izvira ali vmesnega izhoda, kjer bi turo lahko predčasno zaključili. Celotna tura je označena tako z italijanskimi kot z okroglimi Knafelčevimi markacijami, na nekaterih vrhovih pa so v tla zabite lesene palice z rdeče-belimi črtami.
Najprimernejše izhodišče je Podbardo, kamor na koncu sestopimo po poti CAI 729. S tem je zaključek ture prijetnejši, saj si prihranimo še uro hoje po cesti navzgor, ki bi nas čakala, če bi začeli v višje ležečem Bregu.
Kjer koli že začnemo, pred zadnjo hišo v Bregu stoji smerna tabla z oznako CAI 730, od katere gremo prek več grap ob potoku Vedronza do sedla Predol kot pri Š-46. Na križišču zavijemo desno mimo razpela in po strmem travniku navzgor kot pri Š-55 prek zavarovanega prehoda Gospodična do Velikega Karmana. Iz Brega do sem potrebujemo 4 h, če smo za izhodišče izbrali Podbardo, pa še uro več.
Z glavnega vrha Velikega Karmana nadaljujemo proti vzhodu na nekoliko razglednejši in morebiti celo višji vzhodni vrh, na katerem se stezica usmeri levo in se prične spuščati proti neizrazitemu, lahko dostopnemu vrhu Corte (1679 m, WGS84: 46,2972°N, 13,1834°E), ki ga sicer v loku obide po južni strani. Razgledno sestopamo prek več neizrazitih skalnato-travnato-rušnatih grebenskih vzpetin do nekoliko izstopajočega Bukovnika (Monte Faeit, 1636 m, WGS84: 46,2977°N, 13,1911°E), zahodnega branika škrbine Forcje d' Aiar (1481 m). S škrbine nas neznatna stezica vodi po ozkem, strmem grebenu na teme Ambruža (Ambrusèit, 1640 m, WGS84: 46,2978°N, 13,2013°E; na Tabaccovih zemljevidih je vrh napačno označen s koto 1523 m, saj ima pravzaprav enako višino kot vzhodneje ležeči Siroche Dolegne). Do njegovega razglednega vrha se ne moremo ogniti nekaj skalnim odstavkom.
Sedaj se prične zahtevnejši del ture. Najprej večkrat kratko, a strmo sestopimo in se vzpnemo prek nizajočih se vrhov. Z zadnjega se malce dlje spustimo čez krajše skalne odstavke do neznatne uravnave, od koder nadaljujemo po valovitem, sedaj z ruševjem, v nadaljevanju pa tudi z nizkim drevjem poraščenem grebenu proti zagruščenemu vrhu Siroche Dolegne (1640 m, WGS84: 46,2968°N, 13,2063°E). Z njega nas markacije usmerijo proti dobrih 10 m globoki, izpostavljeni, krušljivi škrbini. Sestop je nekoliko siten zaradi drobirja, a so nam v pomoč zanesljiva varovala.
Nadaljevanje je prijetnejše: stezica nas vodi prek več neizrazitih vzpetin, kjer ne izgubljamo pretirane višine, do odloma večje, slabih 100 m dolge zakrasele gladke skalne plošče (1625 m), ki jo prečimo po izpostavljeni rezi. Stezica se nadaljuje po robu na jug izpostavljenega, na severu pa z ruševjem poraščenega grebena, ki ga prekinjajo številni manjši skalni pragovi. V prijetnem plezalnem razgibavanju hitro sestopamo, nato pa zavijemo desno pod vršni greben Siroche Gjaline (1581 m). Ta je precej strm, izpostavljen, na vzhodni strani prepadno odsekan in zato neprehoden. Zato po neznatni stečini nadaljujemo prečno pod njegovimi travnatimi strmalmi kakih 400 m, dokler steza za enim od številnih robov ne zavije ostro levo proti strmi grapi. V ključih se skoznjo povzpnemo nazaj na greben, ki je v nadaljevanju dokaj ozek in ponekod tudi strm in izpostavljen. Po njem se povzpnemo prek več neizrazitih vrhov na strmi vrh Laneža (1629 m).
Z njegovega vrha sestopimo po strmem, travnatem severovzhodnem pobočju, nato pa zavijemo desno (Alta via CAI Gemona gre sicer naravnost skozi dolinico in nato skozi redek gozd do planine Tam za goro oz. Tasaòro, ker pa se moramo vrniti na izhodišče, ji ne sledimo). Skozi redek gozd in pas ruševja po robu grebena se povzpnemo na vrh Laškega plazu (Monte Laschiplas, 1612 m). Z njega sestopimo prek nekaj manjših skalnih pragov in skozi gosto ruševje do večje skalne plošče ter čeznjo navkreber proti Postovčiču (1611 m), zadnjemu vrhu v grebenu. Sledi sestop do prevala Dolina (Forcella Dolina, 1490 m), kjer pridemo do poti CAI 729. Ta se na sever spusti proti planini Tam za goro, mi pa nadaljujemo desno skozi ozko škrbino po zelo strmem travnatem pobočju do Podbarda. Če smo začeli v višje ležečem Bregu, nas čaka še mukotrpna ura hoje.