muhicka - Zadnja sporočila

O kulturnosti pa nekaj besed... Sedimo v mraku pred kočo pri sedmerih, prav tako nič hudega sluteč kuža podoben škotskemu ovčarju, pa pridrvi mimo možakar s svojim kokrkva, brez besed spotoma zbrca ležečega psa, ker je bil ob poti?? in oddrvi naprej. Upam, da so ga vsaj pogledi prebodli saj besede ga najbrž niso zadele na pravo mesto. Še eden tak, ki ima rad le svojega psa...

Oprosti,morda pa si bil ti tisti v opankah?! Pa ne se preveč razburjat, morda se celo strinjaš , da je obutev najbolj pomembna in seveda tudi čas,da ne letiš in ne priganjaš otroka preveč, da si vzameš čas za počitek in ne določaš predolge ture na en dan. Seveda pa ga imam namen opremiti še v vse ostalo, saj je zelo navdušen nad visokogorjem in ga bom v bodoče večkrat peljala s seboj.Do sedaj smo obiskovali npr. Golico, Porezen, Velika Raduha, Okrešelj...Ne moraliziram,le napišem kar vidim in objavim kakšno lepo sliko. Pa lp do prihodnjega javljanja s terena

18.8.bili na Kaninu z 8 letnim sinom, vsi obuti v gojzarje in z veliko količino vode in sončne kreme. Gor pa vidiš mladeniča v opankah, ki ima v paloma robce zavite prste, pa kar rine na okno, pa okrog do koče ali pa npr. priletno gospo v 5cm petkah... Nič čudnega ni, da imajo reševalci toliko dela, saj ljudje sploh ne pomislijo, kam se odpravljajo. Zmotil me je tudi par, ko je pes gospo z Italije peljal na sprehod do okna. Previden naj bo korak, matz, če se odpravljaš tja gor, pa bo vse ok. Še nekaj slik pridenem , pa lp

Včeraj sem se sama odpravila spet na prelepo Gorenjsko- smer Vrtača. Na poti sta mi delali družbo dve gospe iz Tržiča, kateri lepo pozdravljam in se zahvaljujem za veliko botaničnih naukov. Vreme lepo, ki pa se res na hitro lahko pokvari...

Pozdravljena,
to pot sem prehodila pred dvema letoma, vendar imam prečudovit amfiteater pred očmi še danes. Res je čudovit in z veseljem se bom vrnila!

Pa srečno!

Ja, res je lepo!Tudi mi smo se familjarno odpravili na Raduho. Sonce je pripekalo, srečali smo kar nekaj pohodnikov, veliko tujcev, in zmotil me je prvi vtis, ki sem ga videla na vrhu...
Pospravila sem ga v svoj nahrbtnik, kakor tudi plastenke na Studorskem prevalu pred 14 dnevi, saj si ne predstavljam izgleda vrha, če bi vsak od nas 50,100 ali več pohodnikov na kup vrglo olupek od banane, pa čeprav s časom razpade.
Zakaj vam je tako težko odnesti prazne zadeve iz vrha, a gor lahko nosite polne?
Kjer se osel valja, dlako pusti...

28.6. sva se s prijateljico Naniko odpravili na krožno pot na Stol. Naredili nekaj prečudovitih fotografij, bili sva prijazno postreženi v Prešernovi koči, kjer sva prespali in doživeli presenečenje oskrbnikov, saj so nama za moj rojstni dan, ki sem ga praznovala en dan prej, spekli palačinke gratis!
Še enkrat bi se zahvalila za to gesto in vso prijaznost, ki je velikokrat nisi deležen.
Resnično sva bili veseli! Hvala!