Alpski Slovenc - Zadnja sporočila

Včeraj je bil najin cilj Špik Hude police (2420 m) v sosednji Italiji. Pot naju je vodila po soški cesti čez Predel do naselja Sella Nevea. V naselju sva v ostrem desnem ovinku zapeljala desno naravnost navzgor po ozki cesti do planine Pecol. Vozilo parkiramo na velikem parkirišču in od tu je že videti najin današnji cilj. Temperatura zjutraj je bila samo 12 stopinj, a iz doline Pecol so bili prečudoviti pogledi proti Montažu, Špiku Hude police in ostalim vrhovom naokoli. Pot nadaljujeva desno proti koči Rif. di Brazza, po 20 minutah hoje nadaljujeva po poti mimo koče, kjer naju smerokazi vodijo do razcepa desno v smeri »Terra rossa« 2h, naravnost pa na Montaž. Pot do vrha ni naporna temveč prav prijetna in razgledna. Po dobri uri hoje prvič zagledava štiri kozoroge, ki so se pasli in višje ko greva, vedno več jih je bilo. Seveda sva upoštevala opozorila pohodnikov iz opisa na hribih.net in na glavo nadela čeladi. To sem omenil zaradi tega, ker sva na lastne oči in še z avstrijskimi pohodniki lepo videli, kako je kozorog (mladič) stopil na »mozic« in sprožil kamenje, ki se je zvalil po pobočju navzdol. Tudi, ko se pasejo in prečijo pobočje sprožajo kamenje, ki se na srečo po nekaj metrih ustavijo. Na vrhu Špika HP so bili občasno razgledi slabši zaradi megle, ki se je spuščala nad Montažem, Višem in okoliškimi vrhovi. Pogled proti Višarjem in Kamnitemu lovcu tudi ni bil najbolj prepričljiv. Vsekakor ob lepem vremenu razgledi, ki sežejo daleč naokoli. Na vrhu in po poti srečava planinca, ki je bil vse prej, kot dobro obut in na takšen način izziva nesrečo. Pot nazaj je minila ob prelepih razgledih na dolino Pecol in proti Kaninskemu pogorju.

Žal ji ni bilo pomoči. Dan prej je tu ni bilo. Hvala Ajda za lepe želje,vračam.

Triglavska sedmera jezera to je bil najin cilj v tem tednu. Zapeljeva se po dolini v Trento do izhodišča Zadnjica. Najino pot se nadaljuje proti Zasavski koči na Prehodavcih čez Zadnjiški dol. Na sedlu Čez dol se priključiva mulatjeri in po 2 urah sva na Prehodavcih. Na Zasavski koči prespiva in naslednjega dne ob 6 stopinjah in vetru se napotiva proti koči pri Triglavskih jezerih. Na poti po dolini Triglavskih jezer občudujeva jezera in okoliške vrhove. Poslušava Svizce, ki se nama ob poti tudi fotogenično nastavljajo. Pri koči se obrneva in zadnje Črno jezero pustiva za naslednjo turo, ki jo bova opravila čez Komno ali Komarčo. Vrneva se po poti prihoda nazaj čez Prehodavce v dolino Trente.

Pozdravljeni. Od zadnjega pisanja tu gor na hribi.net sva z mojo prehodila in osvojila kar nekaj vrhov. Dvodnevno turo sva začela v soboto popoldne po 16 ur, dne 07.07.2012 iz Zadnjice. Po štirih urah hoje po mulatjeri sva na Doliču v Tržaški koči prespala (osebje zelo prijazno, cene za naše razmere precej navite, mislim, da najbolj tam naokoli) in se naslednje jutro podala na Triglav. Od koče na Doliču sva pot nadaljevala levo in se vzpenjala po mulatjeri. Po 45 minutah hoje se pot zravna in pred seboj lepo vidiva najin cilj Triglav. Naprej hodiva v smeri Triglava po podih, mimo Lojzeta, nadaljujeva do razpotja, kjer se priključi pot s Plemenic. Nadaljujeva desno po melišču navzgor vse do stene in naprej s pomočjo varoval se prečno vzpneva do Triglavske škrbine (tu se priključi pot iz Planike). Nadaljujeva levo navzgor po strmi dobro zavarovani poti (takoj na začetku cca 100 vzpona sta dva majava klina eden je večji, drugi manjši, ki bi jo bilo potrebno pritrditi). Vse do vrha po pobočju Triglava piha v posameznih sunkih močan veter, ki žene meglice iz doline Trente. Iz smeri Kredarice proti vrhu in obratno je bilo lepo videti precej prometa. Na vrha nas najprej pozdravi megla. Kmalu za nekaj minut izgine in naredim fotke na vse strani. Po enournem počitku in obveznem krstu moje žene, ki je na ta dan praznovala svoj rojstni dan se počasi po grebenu Triglava spustiva proti Doliču in naprej proti Zadnjici v Trento.

Golica. Štiri dni sva jo gledala iz vrhov nad Pokljuko in tako je padla odločitev, da se v nedeljo povzpneva nanjo. Minilo je že več let, ko sva jo nazadnje obiskala. Ne oziraje se na vreme, se iz goriškega zapeljeva čez Vršič do Jesenic in gor do vasi Planine pod Golico. V dolini je še bilo nekaj sonca a pogled navzgor je bil vsej prej kot lep. Videti je bilo, kako veter preganja meglo po pobočju. A nič zato. Že takoj na začetku zagrizeva v hrib. Ves čas naju spremlja veter. Po krajšem postanku pri koči pod Golico še enkrat zagrizeva v strmo travnato pobočje, ki je bilo ponekod mokro, spolzko in blatno, a snega po poti nič. Od koče pa vse do vrha je pihal močan JZ veter in bilo megleno tako, da je bila vidljivost cca 50 metrov. Na vrhu, hitri vpis v knjigo, foto termin in pot pod noge, navzdol do izhodišča.

V petek 16.03 je bil zadnji že četrti dan uživanja na Pokljuki, kjer si človek dobesedno napolni baterije. Za konec sva si izbrala Viševnik, ki je bil tudi najbolj obiskan te dni v prekrasnem sončnem vremenu. Viševnik, kot tudi ostali vrhovi, ki sva jih obiskala spadajo v t.i. pot »Pokljuški gamsi«, (od Tosca pa do zadnjega vrha Debela peč) ki pa jih bova obdelala v poletnem ali jesenskem času. Tako sva v petek zapustila Blejsko kočo na Lipanci in se spustila do Šport hotela, od tu se zapeljala na Rudno polje in navzgor ob žičnici na Viševnik. Poti posebej ne bom opisoval saj so jo že večkrat predhodniki. Povem le, da se po grapi lahko vpenjaš po trdem snegu ali po kopnem po poletni poti, vse do grebena, kjer so bili lepi razgledi na bohinjsko pogorje. Med ruševjem je še vedno sneg, ki pa ne predira. Ko pridemo iz ruševja je pot kopna. Na vrhu je bilo lepo sončno in toplo vreme, ki pa se je kasneje malček spremenilo, saj je pričelo močneje pihati. Pot navzdol na izhodiščno točko je minila brez posebnosti.

Tretji dan 15.03. obiščeva še vrh Mrežce od Blejske koče na Lipanci. Pot poteka levo od koče najprej zložno, potem je teren vedno bolj strm. Od koče do grebena je pot trda, če ne skoraj poledenela. Naprej proti gozdu in ko stopimo iz njega hodimo proti desni do najvišje točke. Zaradi vedno bolj toplega vremena je sneg južen in se predira do kolen. Na vrhu so seveda čudoviti razgledi daleč naokoli. Vreme je bilo sončno in toplo, tako da sva se predajala žarkom dobri 2 uri. Sestopiva po poti vzpona.

V sredo 14.03 je bil najin cilj Debela peč. Začetek je bil pri Šport hotelu mimo Planine Zajavornik do Blejske koče na Lipanci. Na posameznih mestih je bila pot poledenela tako, da je najvarneje hoditi ob njej. Malo pod kočo, kjer je napis »Pašno območje Planina Lipanci« je hoja varna po dolini in ne po poti, ker je le-ta močno poledenela. Po krajšem počitku nadaljujeva proti Debeli peči. Na poti do vrha je precej snega in se je zaradi odjuge ponekod lepo vdiral. Zaključni vzpon je bil kopen. Po krajšem razgledu in fotkanju se spustiva in stopiva še na Okroglež od tam pa na vrh Brda. Vzhodni greben na Brda je v celoti pod snegom in se je nama prediral tudi do riti. Z Brda sva se spustila po zahodni strani, kje je greben kopen. Tam kjer se začne ruševje in vse do razpotja Brda – Debela peč se nama je ponovno prediralo do kolen. Od tu po krajšem strmem spustu prideva do Blejske koče na Lipanci, kjer prenočiva.

V torek 13.03. se z ženo odpraviva iz Rudnega polja na Pokljuki na Veliki Draški vrh. Sneg se prične nad planino Konjščica, kje se poti združita iz Uskovnice oz.Pl. Konjščica. Posamezni odseki od Rudnega polja so poledeneli tako, da je potrebna previdnost. Na Jezercih zavijeva levo proti Studorskem prevalu. Od tu zavijeva desno in prečiva prvo krajšo strmino in nadaljujeva pot po vzhodnem pobočju Velikega Draškega vrha ter zagrizeva v strmino. Na poti proti vrhu se je zaradi močnega sonca sneg malo ojužnil, tako se je na posameznih delih prediralo. Proti vrhu je snega vedno manj tako, da se lahko vzpenjaš na vrh naravnost po snegu ali skrajno desno. Na vrhu Veliki Draški vrh ponuja prelepe in čudovite razglede daleč naokoli tako, da sva ob sončku uživala kar 1,5 h. Sestop sva opravila po zahodnem grebenu, ki pa je bil proti koncu kar malček težaven saj je bilo potrebno med ruševjem iskati primerno pot do Studorskega prevala. Z vrha Ablance so najino početje z zanimanjem opazovali tudi domačini. Od tu dalje ni bilo več težav in tudi pomrznjen sneg je lepo zdržal mojo težo.

Hvala za informacije. Vsem želim lep teden, vsaj vreme bo super.

Dober dan. Je kdo kaj hodil na Veliki Draški vrh oz. kakšne so snežne razmere tam okoli?

Sem predvideval,da si to ti Azael, ko smo se pogovarjali kako je na vrhu. Res imela sva srečo, z vetrom zgoraj. rs56 gor sva rabila 3 ure in 40 min, brez naprezanja, vmes sm še fotkal naokoli. Po mojem koča ni odprta, vsaj ne čez teden, mogoče ob vikendih, ma dvomim, ker se ni kadilo nič iz dimnika.

Tudi midva sva včeraj opravila vzpon iz pl. Kuhinje na vrh Krna. Pihal je SV veter, ki je bil močan predvsem spodaj, pri Gomiščkovem zavetišču je bilo ob najinem prihodu mirno ravno tako večji del tudi na vrhu, kjer je kasneje rahlo vleklo (ura okoli 13.30) a ne tako kot tistim, ki so bili pred nama nekaj ur prej. Snega res ni dosti, a po mulatieri se začne od napisa »smer S. Korena zelo zahtevna«. Zaradi hladnejše noči in dneva se sneg ni udiral in je prav lepo nosil mojo težo. Gor in dol je šlo brez zimske dodatne opreme, a če se bodo razmere spremenile, bo prišla prav tudi že pod kočo (cca 500 m dolžine in seveda do vrha). Severna stran Krna proti Krnskem jezeru in proti Botognici je snega bistveno več in je prava snežna idila. Krnsko jezero je še vedno pod ledom. Pogledi proti Triglavu, Mangartu, Kaninskemu pogorju in Rodici čudoviti, proti J in JZ bolj slabi. Na vrhu in pri zavetišču sva se zadrževala in predajala sončnim žarkom kar 1,5 ure. Spust je minil, kot bi trenil.

Takole, danes dodal še slikice.

Včeraj sva se zapeljala v Trnovski gozd. Najin cilj je bil Poldanovec. Po vzponu od izhodišča za Poldanovec po gozdni cesti prideva do križišča, kjer stoji informativna tabla. Na njej je vrisana krožna pot, tako da lahko do vrha Poldanovca prideva po levi ali desni strani doline. Na tabli so vrisani tudi najvišji vrhovi (V. Bukovec, V. Češevnik in Mojski vrh). Naredila sva krožno pot okoli doline oz. kotanje Mojske drage. Odločiva se, da nadaljujeva desno po cesti, ki je nekoliko daljša. Zanimivo je bilo, da so vse poti in kolovozi v tej dolini zasneženi oz. so na njej zameti in sicer od 20 cm pa tudi do 2 m. Na krožni poti prideva do barake, ki jo je že načel zob časa, zanimivost te barake je, da so tu nekoč delavci prenočevali, ko so z bližnjega hriba spravljali les, saj je od te barake navzgor nekoč bila speljana žičnica. Ko prispeva do vznožja Poldanovca nas usmeri v desno na kolovozno pot, ki se strmo vzpne in po 15 minutah prispeva na vrh, ki je zelo razgleden. Žal tega dne vidljivost na Julijske Alpe, Cerkljansko in Šentviško planoto ni bila optimalna, saj je bila nizka oblačnost. Z vrha Poldanovca nadaljujeva pot po kolovozu, ki se prečno spušča, in po nekaj minutah hoje naju pripelje do ostrega desnega ovinka in nadaljujeva po cesti navzgor, zavijeva desno mimo prej opisane informativne table. Ob vračanju po cesti, na vrhu klanca zavijeva desno čez manjšo jaso, na kolovozno pot, ki se po nekaj minutah hoje strmo vzpne in po 20 minutah prideva na Mojski vrh (1313m), s katerega se ob lepem vremenu vidi na preostali del trnovskega gozda. Najin obisk Trnovske planote zaključiva v Okrepčevalnici Lazna na Lazni, ki je odprta ob vikendih.