mailman - Zadnja sporočila

Danes sem prehodil to "pohodniško pot". Narejena je pri mestu Manitou Springs in je pravzaprav zelo obiskana posebnost v Koloradu, v bistvu so to najbolj obiskane in popularne stopnice v ZDA. 1,44km, 614 višincev in 2768 stopnic. Po včerajšnjem kolesarjenju na prelaz Cottonwood je bil tole kar zalogaj. nekaj fotk.

Pozdrav. Ni popolnoma pohodniška akcija, ker pa sem zasledil tudi podobne, si zato drznem prilimat svoj post. Torek udeležil sem se kolesarskega vzpona na Mt. Evans (Kolorado). To je najvišja tlakovana cesta v Severni Ameriki. Start v kraju Idaho Springs, višina 2300m, dolžina vzpona 27,6 milje do parkirišča na 4306m. Vrh hriba je le 42 višincev in ker sem "že glih biu tuki" sem izkoristil in se povzpel še na vrh. Nekaj fotk pokažem.

Redbull, ti nisi navaden pohodnik!!! Znaš uporabljat štrik, cepin in dereze, torej? In tvoji posti tule so zelo zelo koristni, brez nepotrebnega balasta, vedno kratko in jedrnato o pogojih na terenu, temu je tema "forum-razmere" namenjen! Naj te tole nepotrebno brbljanje ne jezi!

Jaz bi se z veseljm pridružil skupiAni gornikov...pa magar iz Radovne!!

Baje samo par metrov ven zadnjega tunela.

Jaz sem bil od Savice gor včeraj. Ni potrebno.

Tale Grintavec je pa res zajeban hrib....nikakor se ne pride do vrha! A je mogoče kdo prišel vsaj do polovice, razmere pa to...

A še imaš Iro na slikah?

V nedeljo ni bila!

Jaz sem ga imel lani. Nobenih težav.

Turbo je tako lepo enostavno opisal pot na ta hrib, da sem tekst enostavno sprintal in ga "proizvedel" v prakso. V teh koncih sem prvič, zato sem se okoli Malega polja in Mišeljske planine lovil, a ni bilo hudo. Turbov opis bom malček popravil, namreč časi se spreminjajo, z njimi pa tudi človeški poseg: namreč, tam kjer pot v Mišeljsko dolino zavije ostro levo ( pod rušjem), naj bi "našo" pot iskali v rušju, a je rušje porezano, tako da pot ne more bit bolj očitna. Šele višje v travah jo izgubiš, a je smer očitna, možicev pa je ravno prav, tako da je potrebno malo mozgat. Po prelomnici prideš pod melišče, tam jih pa sploh ne potrebuješ, jasno je, da se gre pod meliščem do strmih trav in na sedlo. Do sedla potem deluje fizika, sam nisem hodil v okljukih, imel sem "dobre noge" (kolesarski žargon) in sem izvedel "blitzkrieg" naravnost na sedlo! Skozi žleb je luštno, le začetek je zatežen. Navzgor je potem vse plezljivo, le v desno se je treba držati, kot je napisal turbo. Nimam kaj, tura "do jaja"!!! Dol potem naprej po grebenu do Na Nizkem in navzdol do poti.

Še eden(a), ki z lahkoto "stopi na mino". Ni važno kakšno turo sem naredil, važno je kako sem poimenoval oštarijo!!! Se počutiš kot da si vsaj dve štenge nad mano, ane? Pa tisti, ki so "lajkali" tvoj tekst tudi.

Danes sem se povzpel na Veliki Oltar. Gor čez Brinje, dol mimo BivakaII. Pri prehodu na sedlo Grlo sem nekako zanemaril opis o prehodu v levo in sem se torej lepo zaštrikal navzgor. Dol do možicev je seveda bila jeba, potem ni bilo več orientacijskih težav. Možicev je veliko, sicer pa je glavni podatek, da se gre z sedla levo ob levi grapi, kjer je teren prehoden precej na široko. Možici so vseeno prav za orientacijo. Greben od škrbine pa je spet svoja zgodba, precej adrenalinski, sploh ob vetru. Spust mimo Bivaka po melišču, prehitro v levo in grapa, ki te ustavi.Lep in vroč dan z razgledi, končal sem pri firerju, če komu ni prav, je to njegov problem.

Tole s pivom gre pa že čez vse meje!!!! A ne gre brez tega?

Začel sem pri Domu v Lepeni. Pot do Koče pri Krnskih jezerih je....serpentinasta.Je pač bila vojska tu. Od jezera naprej navzgor je snežni jezik, ki se ga da delno (zgoraj) obiti. Mimo lovske koče sem nadaljeval na sedlo Čez Potoče. Sneg le malo ovira pot. Od sedla desno se pa gre zares. Pot je zelo zračna in "naslonjena" Včasih je potrebno uporabit roke in pa psihično utrujajoča. Grebena kar ni konec, vrh Lemeža se kar izmika glavnem lepi konci.

Točno! "Greška u koracima"!

Slika 10, da! Levo Mali Ozebnik.