Dobrač

Danes sem se iz kraja Rute / Hermsberg povzpel na Dobrač. Pot je lepo vzdrževana in prehodna brez posebnosti.
Še nekaj slik.
Lp, Tadej

Včeraj sem naskočil Dobrač po tehnično in kondicijsko malo težji ALOISIASTEIG.

Parkiram v gozdu pri Almwirtschaft Schüt(dostop iz Čajne(Nötsch) preko Čač(Saak), pri gasilskem domu desno kamor kaže tudi planinski smerokaz). Dostop do Almwirtschafta je z avtom uradno prepovedan.

Od Almwirtschafta sem sledil smerokaz za Alpengarten. Le-ta močno zavaja saj je označen samo z rdečo piko(kondicijsko srednje zahtevno) poleg njega pa ni obvestilo npr. "Nur für geubte!" ali kaj podobnega.

Najprej grem po makadamu nato se pot odcepi v gozd. Sprva je slabše markirana, od skale z napisom ALOISIASTEIG pa bolje, spočetka so nekake knafelčeve markacije(sredina rumena), od spominske table(pri njej že prvi konkreten razgled na Julijce - ti postajajo z vzpenjanjem vedno lepši) pa rdeče pike. Nedaleč naprej od te table se začne tehnično zahteven del, ki pa ni pretirano dolg. Lažje plezanje(na začetku malo izpostavljeno) traja kake 10-15 min potem pa se skala vse bolj začne leviti v samo še zelo strmo pot. Taka pot me potem pripelje do plazu. Tam je zopet treba malo poplezati ob njem(veliko manj zahtevno kot prvo plezanje in ne izpostavljeno) potem pa - je zmanjkalo markacij Kaj pa sedaj?

Zgoraj na desni vidim neko zajlo. prilezem do nje, a na desno kamor vodi ni nobene pike, na levi pa je podrta. Pač pa od nje slučajno vidim na drugi strani plazu markacijo. Plaz je torej uničil del poti. Najdem najbolj nekrušljiv(skoraj trda skala) prehod čezenj tako da malo sestopim nazaj in prečim. Plaz ni zelo širok. Spet sem na markacijah. Od tu dalje so sicer zopet malo bolj šparovne a se jih da poiskati.

V nadaljevanju se srečam z nekaj nepotrebnimi zajlami(kje so bile prej?!?) nato pa prečim še dva plazova(prvi trivialen z že nadelano potko, drugega obhodim po vrhu in kljub bojazni takoj najdem markacije za naprej). Potem mi pot prekriža še trop gamsov in že sem pri Aloisiahütte. Pravzaprav gre za bivak.

Od njega nadaljujem naprej. Do tu je bila pot zelo ozka, sedaj se malo razširi in me končno pripelje do žičnate ograje in vršnega platoja. Stene je tu konec, markacij pa tudi! Kam pa sedaj? Intuitivno sledim bledemu kolovozu se malo vzpnem in spustim in vidim v daljavi množice ljudi. Seveda sem pri glavni poti, ki pelje od parkirišča na koncu ceste do vrha. Priključim se ji tudi jaz. Ljudi lepo pozdravljam po slovensko in dobim tudi nekaj slovenskih pozdravov nazaj.

Po sprehodu na vrhu in ogledu obeh cerkvic, sestopim v Čajno in se s kolesom, ki sem ga pustil blizu zapeljem do avta, v Čajni pa si nazajgrede privoščim še pir!

ALOISIASTEIG:
ZAHTEVNA OZNAČENA POT z dvema odsekoma nezahtevne lažje plezarije.

Na omenjenem delu poti, kjer je plaz odnesel pot nadaljujemo levo(markacija na skali, ki se opazi z druge strani, če dobro pogledamo). Plaz previdno prečimo po skoraj nekrušljivem prehodu malo pod zadnjo vidno markacijo! (stanje: september, 2011).

ČELADA OBVEZNA(nekajkrat slišal proženje skal)!

To goro vidimo od vsepovsod, kar pomeni, da smo danes z nje videli vse Večina pomisli na udoben sprehod z visokega izhodišča, a danes smo s PD Medvode Dobrač najprej pogledali iz žabje perspektive povsem "s podna" in se nanj povzpeli po njegovi južni strani, ki na teh spletnih straneh ni opisana. Štart v mestu Jurklošter (Arnoldstein) je le na nekaj več od 500 m nadmorske višine, do tja pa pridemo preko Korenskega sedla. V mestu samem pri veliki samostanski zgradbi zavijemo na desno (smerokaz za policijo je tudi tam), potem pa sledimo dobrim oznakam za Almwirtschaft, ki nas po cca. 3km pripeljejo do reke Zilje. Tam stoji elektrarna in poti je konec. Peš nadaljujemo najprej na drugi breg, tam levo in po kakšnih 15 min dosežemo gostišče. Nadaljujemo po cesti še skoraj pol ure, nato pa bomo v desno opazili gozdno cesto z zapornico in znakom prepovedi vožnje (edina taka cesta tam). Tu odvijemo desno, ter se še slabo uro zložno vzpenjamo po njej. Potem nas velike puščice in možic poženejo strmo desno v breg. Tu se orientacijske težave tudi v celoti nehajo, začnejo se le tiste s sapo, saj nas bo prelepa potka pehala ves čas strmo po pobočjih Dobrača, izmenično med neverjetnimi zelenimi grebeni in pomoli ter skalnimi odseki in slikovitimi razgledi. Do samega vršnega dela Dobrča boste le malo počivali, strmina ne popusti dokler na približno 2000 m ne stopimo na vršno planoto. Tu se poti z desne priključi tudi lovska potka s parkirišča Trate. Nadaljujemo levo po planoti in po njenem robu dosežemo najprej Avstrijsko cerkvico, malo naprej pa še Slovensko in poleg nje ostanke naše cerkve, ki je bila postavljna v spomin velikega poteresa na Dobraču pred skoraj 500 leti. Tu je tudi vrh s križem. Z vrha se spustimo nekaj 10 metrov navzdol do stolpa, tako značilnega za Dobrač. Tu je jasno, zakaj je viden od vsepovsod, saj je ogromen. Poleg je tudi obnovljena koča, ki nudi hrano in pijačo, a je bila danes tako oblegana, da se večini ni dalo čakati v vrsti. Spustili smo se po cesti do t.i.Trat (Rosstratte), do kamor je mogoče po cesti z avtomobilom ali avtobusom (15€). Če bi vas vozilo čakalo v dolini, potem od tu naprej nadaljujete po cesti peš do mesta, kjer je Alpski vrt (Alpengarten) in razgledna ploščad, cca 4 km, kjer si lahko ogledate Rdečo steno, posledico omenjenega potresa. Malo za alpskim vrtom pa vas bo lesen smerokaz usmeril na pešpot desno navzdol. (strmo) in vas pripeljal do Almwirtschafta, gostišča, mimo katerega boste šli na žečetku poti. Kaj reči o poti? Mene je presenetila s svojo lepoto in slikovitostjo, ponudi nam kar kakšnih 5 ur in skoraj 1700 višinskih metrov konkretenega dviga, prelepe razglede, če pa je pe vreme današnje, pa pripomb sploh ne more biti. Priporočam

Potem je res zanimiv tisti smerokaz pri Almwirtschaftu. Aloisiasteiga gor sploh ni! Je pa za Alpengarten. Verjetno se do njega pride če greš po gozdni cesti naprej, za Aloisiasteig se pa odcepi pot levo - markacije kažejo tja, naravnost jih pa nisem opazil.

Sicer je pa Dobrač tudi meni med potepanjem ta vikend po Mokrinah, Poncah in Slemenovi špici, ves čas skakal v oči.

Na vrhu Slemenove špice je nek oči svojemu sinu vse lepo razložil katera gora je kaj, potem ga pa sinek vpraša: kaj pa tista velika gora tam(gledal je v smeri Dobrača). Na to oče ni znal odgovoriti! Znanje Slovenca, očitno samo do meje!

Nötsch - Hermsberg - Dobrach - Hermsberg.

potepuh je pa car, lep pohod si mel, si pa nou na na našmu linku, lepo

MajaO, morda veš čemu služijo ograje na 8. sliki? Morda zaradi plazov? Lp, Ljubica

Od vsega tega pisanja sedaj sploh ne vem, kje je v Beljaku odcep Beljaško alpsko cesto.

Lj Ta ograja ni zaradi lepšega ampak je zaradi vetra, verjetno zato da ne odnasa snega, morda pa zato da jim na drugem koncu ne dela dela zametov.

Jaz pa še nisem dobila informacije, kakšne so na Dobraču razmere za smučat !?!?

Tose moraš pa pozanimat pri Avstrijskih turisticnih delavcih, oni ti bodo sigurno razložili kakšne so tam snežne razmere, ali pa ti bodo svetovali kje lahko smučš

@sla

za smučati je in ni

Pešpot, pravzaprav cestica, je bila zratrakirana. Turnih smučarjev ogromno, sankačev nekaj manj. Je pa za smuko zelo slabo. Izven zratrakiranega si takoj na skalah in travah, ker ni podlage. In tudi na zratrakiranem je bilo nekaj ovinkov že krepko šodrastih. Morebiti bi se dalo narediti nekaj vijug po stari smučarski progi v smeri Heiligengeista, pa tudi tam verjetno ne daleč in ne nizko.
Vsaj še eno rundo potrebujemo, vsaj še eno

Kako pa je kaj s parkirnino pozimi in kje se ta cesta začne? Hvala za info.

@Igor: poskus zemljevida. Če prideš iz tvoje smeri Italije ali pa iz Korenskega sedla (cesta številka 83), se pelješ naprej po Kärnter Str. Malo naprej od odcepa ceste Triglavstr., ki je odcep desno, se odcepiš desno in je napisano tudi na tabli Villacher Alpenstraße. Odcepiš se sicer desno, vendar je nadvoz in cesta pelje v bistvu levo.

Hvala vsem za trud in odgovore glede ceste. Zaenkrat pa mi je še vedno bolj všeč od zahoda iz vasi Nötsch, sem bil enkrat v jeseni, samo je bilo megleno.

@rekar, MajaO, hvala za informacijo. Sem imela vedno odpor do "tehnično oskrunjenih" gora, Dobrač pa se mi je kljub ogromnim antenam in tem številnim ograjam zelo prikupil. Je res ena taka prijazna, prostrana gora, kjer vsakdo lahko najde svojo stezico.

Najini punci pravita, da se med počitnicami pa »ne spodobi« zgodaj vstajati , zato smo tudi danes šele pozno dopoldne odrinili na pot. Temu primerno je bilo treba izbrati cilj - s kratkim dostopom, pa vseeno lep in razgleden in na njuno željo, da se takoj iz avta stopi na sneg …S toliko vrhov smo ga že opazovali, na njem pa še ne bili in odločitev je bila soglasna – gremo na Dobrač. Uspemo parkirati na prepolnem zadnjem parkirišču Beljaške alpske ceste in se zapodimo v breg. O kakšni »katarzi«, ki jo doživiš v samoti in tihoti, seveda ni bilo govora… ljudi veliko, od »turašev«, krpljarjev, sankačev, pa do navadnih pešakov, med katere smo spadali tudi mi… Turaši seveda za spust nimajo nobene druge izbire kot pot vzpona, torej po cesti, za vse drugo je snega odločno premalo… O razgledih na poti in z vrha pa ni da bi človek izgubljal besede….noro, prečudovito, veličastno, na vse strani neba do koder seže oko…Tako lepo je bilo, da smo tudi mi uspeli nekaj ur kolovratiti gor pa dol, pa sem pa tja…na koncu smo si privoščili okrepčilo v prijazni koči, potem pa je ravno prišel čas, ko se sonce spravlja spat, pa smo ga šli še enkrat pogledat od kapelice…potem pa v soju lune in zvezd nazaj na izhodišče…Spet sva od najinih punc slišala tisto, kar najraje slišiva…«Zelo, zelo nama je bilo všeč« ...