Lepo je it v hribe v tujino na dan, ko je praznik pri nas, tam pa ne. Prost dan in nobene gneče
Hocmalmspitze je znana tudi kot kraljica Visokih Tur, čeprav s 3360m ne spada med čisto najvišje vrhove v Visokih Turah. Na vrh vodijo 4 označene poti: 2 z juga (nekaj časa je pot skupna, potem se razcepi v 2 kraka), ena z vzhoda in ena s severa. Izbira je bila nekako med vzhodno (z največjo višinsko razliko) in severno (z najmanjšo višinsko razliko, vendar najdaljšo). Odločitev je padla za slednjo.
V ponedeljek popoldne štartava proti dolini Malte. Največji strošek je pravzaprav cestnina v dolino Malte. 20€ na dan. Če prespiš pa malo več, 28€. Ampak – Avstrijci se (za razliko od marsikje pri nas, da niti ne omenjam južnih sosedov) znajo iti turizem. Ta malo dražja cestnina potem velja 3 tedne. Kar močen magnet za ponoven obisk v kratkem. Od tam je 2h oz 9km bolj ko ne ravnega makadama do Osnabrücker Hütte. Koča še ni bila odprta (ta vikend naj bi že bila), ima pa zelo lepo urejeno zimsko sobo.
Naslednji dan malo pred 6 odrineva proti vrhu. Pot gre še nekaj časa bolj ko ne po ravnem, da pa bo potrebno prej ali slej skakati čez zaradi hitrega taljenja snega zelo vodnat potok, pa je že prej opozorila tabla »Brücke ist kaputt«. Proti zatrepu doline se pot najprej vzpne na greben velike ledeniške morene, potem pa zavije levo v bolj strm teren. Tu je postajal sneg vedno bolj neprekinjen. Do vhoda v žleb (markirana pot gre levo od žleba, kjer je tudi nekaj zajl, vendar je zasnežen žleb seveda bolj privlačen) pod Preimlscharte se pot spet počasneje vzpenja. Sneg je tu, vsaj za gor, še kar dobro držal težo, je bil pa že močno južen. Žal žleb ni bil zalit do vrha, tako je bilo zadnjih 30m že močno…hja, blatnih. Na škrbini (2953m) se potem odpre razgled na ledenik Hochalmkees in proti vrhu. Videlo se je sledove stare gazi, ki se s škrbine najprej spusti dobrih 50m, nato pa se začne gaženje v klanec. Ledenik se preči na višini 2900-3250m, še zlasti naporno je nekje med 3000-3200m, kjer se je večina korakov vdrlo do kolen. Če je šlo noter samo do pol goleni, je bilo že super, vsake toliko pa tudi globlje od kolena. Izmenjavala sva se v vodstvu, večkrat ustavila, hitrost vzpenjanja pa je bila pod 200m/h. Vmes v daljavi zagledava smučarja, ki pa naju je tudi hitro ujel in prehitel. Saj ne da bi oporekal njegovi kondicijski pripravljenosti, ampak v danih razmerah mu je bilo definitivno bistveno lažje. Je bil pa to tudi edini planinec, ki sva ga srečala nad kočo.
Sonce je močno pripekalo, žeja je bila huda, še dobro, da je od povsod tekla voda Počasi se je oprema spontano nadgradila tudi z vodnim hlajenjem nog. Cca 4 ure gaženja južnega snega pač ne preživi (skoraj) noben gojzar.
Zadnji del je kopen, gre pa za precej izpostavljen in razsut greben. Na vrhu čudovit razgled na okoliške vrhove in doline, pa tudi dlje. Edino proti Sloveniji je bilo bolj oblačno. Ker je malo pihalo, celo ni bilo hude vročine. Zaslužen pir in malica pa par minut nižje.
Po ledeniku, ki je pri vzponu ubijal, je šlo dol hitro. Čez škrbino ponovno občutek, da bi lahko bila bolj zalita. In potem po predirajočem južnem snegu naprej. Razlika od zjutraj je že bila: več skal je gledalo ven, potočki in slapovi so bili številčnejši in bolj vodnati. Snežna odeja na strmem travnatem pobočju ni zgledala najbolj zanesljiva, zato ponekod s cepinom po travi. In seveda skakanje čez že prej omenjeni potok. Ki je bil sedaj precej širši. Pravzaprav je bil povsod, z nešteto pritoki. No, pa saj v resnici se nisem več niti preveč trudil skakat čez. Je tudi malo že pasalo zamenjat »hladilno tekočino«.
Za konec pa še dolg sprehod po makadamu od koče do jezu. V zimskih gojzarjih tudi ne najbolj prijeten del ture. Ampak na koncu vendarle zelo lepa tura, vredna vsake prelite kapljice znoja in vsakega koraka. In teh je bilo kar veliko v 32km in skoraj 1800m višine (malo gre tudi gor in dol).