Lani me je tura navdušila, tako zelo, da sem rekel, da jo bom letos dal v plan PD. In to se je tudi zgodilo. In minuli vikend smo se odpravili.
V Seichenbrunnu je nekaj novosti. Na parkirišču so "narisali« črte za parkiranje (vkopani trami), na začetku pešpoti pa je "spomenik" lesenega kozoroga.
Kljub kar veliki skupini smo bili v 3 urah vsi do zadnjega že na Wangenitzseehütte. Popoldne je sledila (za tiste, ki so želeli) "aklimatizacijska" tura. Težja skupina na Perschitzkopf, lažja pa do prelaza v smeri proti Lienzerhütte. No, tu mogoče poimenovanje aklimatizacijska tura ni najboljše, saj je Perschitzkopf tehnično precej zahtevnejši kot Petzeck.
Za naslednje jutro smo se zmenili (pravzapraj je oskrbnik predlagal kar sam, da imamo zajtrk še nekoliko prej, kot se uradno začne. Tako smo ob 7 lahko že krenili proti vrhu. In prav vsem 19im je uspelo priti na vrh. Sicer so skupino sestavljali v glavnem izkušeni pohodniki, je bil pa marsikdo prvič nad 3000m, nekateri tudi vidno ganjeni. To je (poleg varnega povratka v dolino) vsekakor največja nagrada za vodnika. Se pa na vrhu nismo mogli prav dolgo obirati, tudi krst je minil zelo hitro, saj se je nenadoma zaprlo in pojavljati so se začele tudi prve kapljice, smo pa do koče še sestopili pred najhujšim. No, saj tudi pri sestopu od koče v dolino ni bilo nič hudega, le konstantno nas je namakal rahel a vztrajen del.
Snega, ki bi povzročal težave ni nikjer. Pred najstrmejšim delom poti na Petzeck je manjše snežišče, ki pa ne predstavlja težav. Tik pod vrhom je pa tako ali tako manjši ledenik, ki pa je na ravnini in seveda ni nevaren.
Na Perschitzkopf je pot prav tako povsem kopna, je pa slabše markirana in težje sledljiva, sploh v zgornjem delu pri sestopu. V megli se ga raje izogibajte.
Pa vsem organiziranim skupinam priporočam 20 sedežni avtobus, za 30ko nisem prepričan, če pride gor.