V teh dneh se malo več oglašam, ker moram mirovati, pa bom še tu podal videnje svojega “neuspešnega vzpona” pred leti. Takšni vrhovi me že od nekdaj niso privlačili, predvsem zaradi gneče in objektivnih nevarnosti, ki jih gneča prinaša. Še najmanj me pa mika spanje v kočah, ki sem se jih vedno izognil. Če je le bilo možno.
Kot na Mont Blanc, kamor sem se povzpel prvič zaradi negotove vremenske napovedi (da zapolnim dva dneva), ko smo bili na plezariji v Chamonixu, sem drugič šel na željo nekoga, tako tudi na Matterhorn.
Kot sem že nekje omenil, sva prespala precej pod kočo levo na travnati jasi, stran od poti in pogledov. Zjutraj sva zato vstopila, kljub mraku, med zadnjimi, jih v njihovi počasnosti ves čas prehitevala. Težav z orientacijo nisva imela nobenih. Malo pod bivakom pa se je vreme, kljub lepemu jutru skvarilo. Začelo je močno snežiti. Kljub sneženju sva lepo napredovala, vendar so začeli vsi sestopati. Snega je v kratkem času zapadlo cca 10cm do 15cm. V kratkem počitku med sneženjem sva opazovala ves kaos, ki se je odvijal pred najinimi očmi. Se spomnim, da sem nehote izpustil eno kletvico, pa so naju mimo sestopajoči takoj umestili na Balkan.
Je rekel kolega, ki se je žal že poslovil s tega sveta, kaj bova samo midva pametna in rinila naprej. Meni ni bilo treba dvakrat reči, ker sem imel že “poln kufer” te gneče in izpostavljanja projektilom.
Potem pa se je začelo prebijanje navzdol. Zopet mimo vseh “štrikajočih”.
Ko sva popoldne prispela v dolino, pa se je napravil lep dan. Matterhorn pa obsijan s soncem in lepo “zafrajhan” s snegom.
Sem rekel, da nikoli več na takšen hrib. In tega sem se tudi držal, kljub nekaterim vabilom.
Vse pa pove zadnji komentar v Gitinem priloženem linku.
