Premužićeva staza

http://www2.arnes.si/~mcuder/dnevnik/070720.html
Še se najde gradivo.Čas za obisk ni ravno pravšnji.Priporočam ti maj ali junij.Lp

Ojla, Premužičevo stazo sem prehodila 2x. Enkrat je bilo izhodišče 4 dnevnega prečenja Severnega Velebita Vratnik nad Senjem, drugič Oltari. Premužićeva staza se začne na Zavižanu (meteorološka postaja - koča -odprta celo leto) in konča na Baških Oštarijah. Vmes greš skozi strogi naravni rezervat Hajdučkih in Rožanskih kukova. Pot nima velikih vzponov in padcev ima pa izrrrrredne razglede in noro okolje. Vmes imaš (ne)oskrbovane koče - moraš prej poklicat da pridejo odpret (Alan, Ravni Dabar), hrano je potrebno v glavnem nosit sabo in vodo za en dan. Sedajle - september je še vedno pravi čas, ker ni vroče, je pa dan kratek (etapa je tudi 10 ur). Jaz grem na Velebit vedno maja, je enkratno lepo, pa tudi zdaj bi šlo, če je vreme ok. Najboljši vodnik dobiš na Hrvatskem planinarskem savezu (Alan Čaplar - vodič po hrvatskim planinama, Velebitski planinarski put), zemljevide pa naročiš na netu SMAND, je firma, ki jih tiska in ti jih tudi pošlje. Če želiš še kaj vedeti pa vprašaj. Velebit je zame eno najlepših pogorij...lp

Premužičevo stazo sva s prijateljico slučajno odkrili na izletu po naslednjem opisu: http://www.hribi.net/izlet/parkirisce_pri_botanicnem_vrtu_rossijevo_zavetisce_premuziceva_staza/30/706/1261
Ravno ta teden pa sva spotoma na poti na morje prehodili še del od planinskega doma Alan do Rossijevega zavetišča (3 ure v eno smer). Zdaj iščeva informacije o nadaljevanju poti od Alana do Baških oštarij, kar znese 12 ur hoje in mi je tale tema na forumu prišla kot naročena. Hoja po Premužičevi stezi je en sam užitek, sama steza je fascinantno gradbeno delo, Velebit pa noro lep. Lp, Ljubica

Med Alanom in Baškimi Oštarijami je tudi še Ravni Dabar - idilično kraško polje s planinskim domom, katerega oskrbnik je Mile Prpić (tel. 053633016, 0981710933). In najbolje je vzeti za ta del dva dni, da greš potem še na enega od Dabarskih kukova ali na Kizo... Okolje je enkratno, res pa je da si lahko od Ravnega Dabra na Baških Oštarijah v 2 urah. Je pa pot od Alana do Ravnega Dabra bolj naporna na Severnem in Srednjem Velebitu (je kar kamnita - pa še omara za 4 dni na hrbtu jo je mal težjo nardila). Tako da sama premisli. Če rabite še kakšne info imam tudi vodniček..lp

Jaz pa sem se klatil med Baškimi Oštarijami in Paklenico. Steza je sicer na začetku rahlo zapuščena, ampak dobro markirana, razgledi pa fenomenalni. Bom dal še jaz par slik gor, če koga zanima pa lahko naredim tudi opis poti.


Se opravičujem, par slik je dvojih. Ne znam zbrisat

Dolinka hvala za konkretne in dragocene informacije. Medve sva del steze od Zavižana do Alana prehodili v dveh enodnevnih izletih, glede na zdajšnje poznavanje terena in tvoje informacije pa predvidevam, da bi bila celotna pot izvedljiva takole: prvi dan od Zavižana do planinske koče Alan (spotoma vzpon na Gromovačo in še kakšen vrh ob poti), kjer je možno prespati (glede obratovanja pogledat spletno stran te koče). Drugi dan od Alana do Ravnega Dabra (kar dolga etapa in zato bolje napr. junija, ko je dolg dan). Tretji dan pa od Ravnega Dabra do Baških Oštarij pa spotoma še kak ovinek na kak rezglednik... seveda je potrebno imeti naročen prevoz nazaj do izhodišča. Nekaj fotk z letošnjega izleta po severnem delu Premužićeve staze je tule http://www.mojalbum.com/lzemljak/np-severni-velebit-12-6-2011
Lp, pa še ZS pošiljam.

Jaz sem avto vedno pustila v Senju. Iz Baških Oštarij do Karlobaga popoldan vozi bus (glej vozni red Gospić-Karlobag) in potem ujameš še tistega do Senja. Žal so letos zaprli hotel Velebno na B.Ošt., tam so imeli Velebitsko (pivo), omejene serije privatne pivovarne (sej vem da ne smem za alko delat reklame ampak je res dobro).
Glede Južnega velebita pa je stvar malo drugačna. Tam pa ni NIČ oskrbovanih koč, samo zavetišča, tako da je ta del zaradi tega nekoliko težji. Pa tudi izredno lep. Vse moraš nosit s seboj, pa še glede vode zna biti jeseni malo težav, ker je voda iz cistern. Najlepši del je okoli Stapa in Stapine (Kamena galerija). Tudi tukaj sem prehodila pot od Baških Oštarij do Svetega brda (preko Vaganskega vrha) in v Malo in Veliko Paklenico (vsakič malo drugače). Enkratne fotke imaš, pa itak je Velebit raj za fotografijo (še zame, ki nisem kaj prida). Bile pa smo v zadnjih 2 letih samo ženska ekipa in moram rečt, da sem neskončno uživala na Velebitu. Imajo pa Hrvati tukaj tudi nekaj najglobjih jam (Lukina jama, Velebita...), ki pa so moja želja, enkrat. Aja, nisem pa bila na Crnopcu, ki je nekako zaključek Velebita. So pa enkratne za videt Tulove grede (pot na vrh je razminirana, ne smeš pa ne levo in ne desno, če hočeš še malo živet. lp

Na južnem velibitu je prva voda južno od Baških oštarija na Šugarski dulibi(ni ravno alpski izvir ), naslednja pa na planini Stap(štirna). Na teh dveh krajih se da tudi prespati(na Šugarski d. je kontejner, na Stapu pa star pastirski stan(priporočam)).
Tudi tu imaš vmes par opozoril, da se zaradi min ne smeš oddaljevat od ceste(pri Panosu).

Tako je, naslednja je pa na Velikem Rujnu, nato pa sem šla na Buljmo in na Struge (zavetišče) - (tudi voda na Madrasovcu), nato pa na Vaganski vrh in na Sveto brdo ter na zavetišče Ivine vodice (voda) in nato skozi Malo Paklenico (težko prehodna kadar je voda).
Stap je res pravljičen (Čučavac, kapelica sv.Antuna, Stapina, Kamena galerija), tudi jaz zelo priporočam. Ne vem pa v kakšnem stanju so štirne in cisterne v jesenskem času.
Nekatere poti proti Liki so še vedno minirane in če jih ne poznaš dobro niso priporočljive.

No, pa imamo informacij in idej za nekaj naslednjih dopustov. Prepolc80, sem prepričana da bi nas bilo veliko veselih tvojega opisa opravljene poti. Naj tule omenim (čeprav ne piše o Premužićevi stazi) še vodniček "Nacionalni park Paklenica", ki je bil priložen PV št. 6/2011 in opisuje nekaj zanimivih poti po Južnem Velebitu.

Hvala, hvala vsem še posebno "dolinki", zdej bom moral vse informacije najprej preštudirati, pregledat karte, in potem bom šele pripravljen kej vprašat.
Edino to bi še vprašal. Ta vikend sem bil na Vratniku in se ustavil pri propadajočem hotelu in na škarpi videl oznako "Oltari 4h". Malo nazaj pa info tablo za kolesarsko stezo po pokrajinskem parku S. velebit pa mislim, da je krožna.
A je ta markirana pot že nekako v sklopu in v povezavi z Premužićevo potjo.
hvala

Super informacije. Ravno junija se odpravljam na to pot. Imam pa vprašanje za "dolinki" ker tudi sam sem razmišljal, da bi avtomobil pustil v Senju. Zanima me, kako si prišla na začetek poti iz Senja, stoji kakšen taksi v mestu? Ga je potrebno naročit?
Hvala

http://www.plsavez.hr/info/planinarske-kuce/planinarski-dom-prpa/
Tudi tu bi dobil inf. Srečno pot

alesu43: z Vratnika lahko odpešačiš do Oltarjev in dalje do Zavižana, kjer se začne Premužičeva pot. Vratnik je že na (severnem) Velebitu.
Princ: iz Senja lahko tudi odpešačiš do planinskega doma Sijaset (in dalje proti Oltarjem).
Med Alanom in Baškimi Oštarijami je novo zavetišče v Skorpovcu.
Premužičeva med Ravnim Dabrom in Baškimi oštarijami je precej nezanimiva in kratka. Je pa izjemno lepa tura čez Butinovačo in Kuke.

Dva dneva severnega Velebita mi bosta ostala v čudovitem spominu. Takšne divjine še nisem srečal nikjer. Pot smo pričeli na Alanu, nato pa po poti,ki vodi skozi Hajdučke kukove od Zavižana. Mestoma orientacijsko zelo zahtevno ( nekaj markirano, večina ne )in tudi fizično naporno pot smo kronali z obiskom nekaterih vrhov ( Kukov ). Po 9 urah hoda smo prispeli do Doma na Zavižanu,kjer smo prespali.
Naslednji dan pa po Primužičevoj stazi do Alana. Pot je res izredna. Za vsakim ovinkom lepši in vznemirljivejši pogledi. Na nekaterih odsekih poti je bil še sneg,vendar večjih težav ni povzročal. Seveda smo se povzpeli še na nekatere od kukov, tako ,da smo do Alana prispeli po 6 urah hoda.
Čudovita pot,izreden gradbeniški dosežek !Priporočam,zelo !
Lp

V nedeljo (09.06.2013.) smo, po večkratnem odlaganju ture zaradi slabega in/ali nestabilnega vremena, končno obiskali Sjeverni Velebit in Rožanske kukove. Štartali smo na parkirišču pod domom na Zavižanu in zmerno hodili 2h po Premužićevoj stazi do odcepa za vrh Gromovaču (1675 m). Staza je res mojstrsko nadelana in brez večjih vzponov se lahko sprehajamo v res divjem in zelo slikovitem svetu Rožanskih kukova. No, vzpon od odcepa do vrha Gromovače (20 min) je druga zgodba. Strma in na mestih z rušjem zaraščena pot vsaj ni dolga, a trud je poplačan z izjemnim razgledom na Velebit in morje. Na spustu s vrha srečali smo tudi večjo skupino slovenskih planincev! Sledila je vrnitev nazaj po "Premužićki" do odcepa za Veliki Zavižan (1677 m) pri Velebitskem botaničnem vrtu, in še vzpon na ta res lepi in zelo razgleden vrh. Pot deloma pelje skozi gozd, preči nekaj travnikov in se proti vrhu vije med rušjem. Traja manj od 50 min kakor piše na smerokazu, seveda pa je to odvisno od kondicije planinca. Na vrhu so se počasi začeli nabirati oblaki in med spustom do avta se je vse zaprlo, kakor je tudi bilo napovedano od vremenarjev. Res lepa tura, priporočam.

Premužićeva staza, 16. 6. 2013., raj za oči
https://picasaweb.google.com/117183905851327197884/NPSjeverniVelebitPremuzicka#

Končno na Severnem Velebitu. Iz Zavižana krenemo po Premužičevi do Gromovače ter se po isti poti vrnemo nazaj do botaničnega vrta. Tu zavijemo proti Velikemu Zavižanu,nato smo se spustili v botanični vrt do odcepa za Balinovac, se povzpeli nanj ter po poti preko Velike Kose do planinskega doma na Zavižanu. Kot je že VladoF napisal je Premužičeva mojstrsko speljana in vredna obiska. Drugače je celotna pot lahka, le na samem zaključku vzpona na Gromovačo si je potrebno malo pomagati z rokami, ter spust z Balinovca v smeri Velike Kose preko skalnatega sveta, kjer si je na dveh mestih tudi malo potrebno pomagati z rokami. V celoti je pot trajala približno 6 ur hoje plus postanki na vrhovih.

Dvodnevno potepanje po tem delu Velebita smo pričeli na Alanu. Sledil je lahek vzpon na dobri dve uri oddaljen Veliki Kozjak. Od tam spust na Veliki Lubenovac in ponoven vzpon na Lubenovačka vrata. Ker smo nameravali prenočiti v Rossijevem zavetišču smo od Lubenovačkih vrat nadaljevali levo na Vratarski kuk in od tam naprej preko Vratarskega sedla do zavetišča. Ta del poti je zahtevnejši in terja nekaj plezanja, pri prečenju od sedla pa tudi borbe z ruševjem in slabo markirano potjo.
No, kakorkoli po cca 10 urah hoda smo prispeli do Rossijeve kolibe, kjer smo prenočili. Sveža voda je v cisterni v koči. Sončni zahod smo opazovali iz vrha Pasaričevega kuka, ki se dviga nad zavetiščem.
Naslednji dan pa po Premužičevi stazi nazaj do Alana.
Lp