VELEBIT 22.-26.5.2019
Konec maja je krasen čas za potepanje po Velebitu. Zbralo se nas je osem in vodnik, skupaj trije fantje in šest deklet. Naš vodnik že dolga leta raziskuje in vodi po Velebitu, skromno pa pravi, »da nekaj pozna«. Z njim smo prehodili del tega obsežnega in raznolikega gorskega grebena.
Kljub deževnemu aprilu, ki se v maju kar nadaljuje, smo odpotovali. Do Reke je bilo vreme hladno, turobno, potem pa je posijalo sonce. V sredo popoldan smo že bili na Zavižanu (1594). Presenečenje za našega vodnika in nas je bilo, da smo srečali legendo Zavižana, Anteja, ki je bil dolgoletni oskrbnik in meteorolog na Zavižanu, kjer je prebil 44 let in 9 mesecev. Povzpeli smo se na nekaj okoliških vrhov kjer smo imeli lepe razglede na otoke Krk, Prvič, Grgur…
Prvi dan potepanja je bil naš cilj Premužičeva staza od Zavižana do Alana. Uživali smo na res lepo speljani poti, zgrajeni med letom 1930-1933. Vmes smo skočil še na Gromovačo (1676m), 20 minut vzpona. Od tam se odpirajo krasni razgledi na Rab, Grgur, Goli otok. Pot nas je vodila še mimo Rossijevega zavetišča, kjer je zaradi nedavnega neurja potrebno nekaj popravil. Na Alanu (1340m) smo bili deležni oskrbe prijazne ekipe iz Zagreba. Malo smo se sprehodili še na bližnja vrhova in uživali v pogledih na Kvarnerske otoke.
Drugi dan smo se vzpeli na Šatorino (1622),ki je krasen razglednik. Pot je bila prijetna, lepo speljana. Ta dan nas je bolj namočilo, celo babje pšeno. Planota je polna cvetočega encijana in res škoda, da ni bil obsijan s soncem. Spustili smo se proti zavetišču Ogradjenica, kjer smo se malo posušili, saj sta nam vodnikova splitska prijatelja Neno in Ante zakurila pečko. Sledil je še vzpon čez prelaz in spust do izhodišča ter vožnja in ogled zavetišča Skorpios, kjer je bila naša zadnja baza v Baških Oštarijah pri Dijani. Hrana v hostlu je bila dobra, vzdušje prijetno. V bližini mladenič iz Zagreba ureja izredno zanimiv kamp Velebit, vreden obiska.
Tretji dan smo se vzpeli na Visibabo (1160m). Naš cilj poleg pohoda je bil ogled cvetlice Degenije Velebitike. Le še nekaj rastišč te male rumene cvetlice obstaja in našli smo jo. Na vrhu Visibabe smo si privoščili počitek v travi, sončenje, klepet, predvsem pa uživali v izjemnih pogledih na otoke Pag, Lošinj, Silbo, Unije…Sledila je krožna tura proti izhodišču, ki je potekala mimo številnih plezališč.
V teh štirih dneh in pol smo po zaslugi odličnega vodnika videli ogromno. Očarala nas je razsežnost, raznolikost in divjost pokrajine Velebita. Vso pot smo lahko občudovali cvetenje jegliča, pljučnika, narcis, potonk, trobentic….in seveda degenije. Poleg dela Premužičeve staze smo prehodili del Adriatike in del Terezijane. Na koncu še kavica v Karlobagu, vožnja do Novega Vinodolskega, preko Gorskega Kotarja do vasice Ravno, kosilo in srečno do doma….Hvala vodniku, še se bomo vrnili na Velebit.