Cima dai Gjai

Lepo! Triglavski, tvoja poročila so res super!

Pravilno matta, U in J sta na tipkovnici precej blizu, tako, da...nisem bil pozoren (upam, da Rok popravi), sicer sem o tej gori že lani pisal na Ekarjevem forumu 19.7, takrat sem šel v obratni smeri in sem vrv tudi uporabljal, pa tudi lep podaljšek sem takrat naredil, danes pa je niti s sabo nisva vzela. Hvala, turca je sicer kratka (bore 3 urce na vrh) ampak temu primerno sladka.
Tisto tablico pa je očitno nekdo ukradel, ker so vijaki odbiti, žal sva pozabila povprašati v koči.

Iz vasi Grauzaria po poti 444 oznaka E.E na sedlo Portonat, nato vzpon na vrh Crete Grauzarie in sestopa nazaj na Portonota, ter dol proti koči Grauzaria, vendar do koče nisem prišel, saj sem že prej zavil gor na pot Piero Nobile in splezal na Cimo dai Gjai, sestopil na sedlo Nuviernulis in po poti 419 v val Glagno in nazaj na izhodišče. Po dolžini zelo prestižna tura.

Prestižna v vsakem pogledu.

10 slika:kdo ali kaj je star?

saj je odgovor na naslednji sliki

Že na zadnji turci je bilo govora o »gospodu« Sernio, na katerem še nisem stala, in ker je bil kot vaba na po-vabilu, sem seveda zagrabila. In ja, spet je bilo sredi noči, a čakala nas je, mene še posebej, doolga vožnja do Val Aupe.
Parkiramo, se opremimo in že nabiramo višince po poti 437. Vmes je bilo​ nekaj​ govora o meni čisto neznanem vrhu, na katerega se pleza, lušna, kompaktna​​ skala, zato me seveda zamika, a s tem bi se morala odpovedati »glavnemu« vrhu​...​hmmm, dilema, dilema in pri prelepi koči Grauzaria pade odločitev.
Gremo potipati dvojko, pa mogoče bo še čas…že spihamo in se vzpenjamo proti sedelcu Portonat, kjer malo pred vrhom zavijemo desno, na zanimivo, razgibano pot, ki sem jo preimenovala kar v »Nobel Petra«…Piero Nobile. Že začetek, za ogrevanje, postreže z zaporo v okviru težave številka II. in če se spraviš čez, si na »konju«, potem čez trave in v strm skalnat​ vzpon, kjer je tako odlična skala, oprimki, stopi, da kar vriskamo…kmalu smo na vrhu Cime dai Gjai. Koča je čisto pod nami, razgledi fantastični in spet skomine, ko si​ ​​z​​ ​gospodom mežikava​,​ ki​ ​vabi​ ​in​​ ​vabi…sestop čez trave in še zadnji, rahlo zoprn del, kjer je potrebna previdnost, predvsem pa je sestop nekam v dooolino, nato spet gor, na še dva vrhova​ ​( ups, imena pozabila, na karti pa nista označena)​​ ​in na zadnjem pade nova ideja…kaj pa če bi​ ​mi​…​ma​, nisem bila najbolj prepričana, a ker je bila pot v smeri Sernia, se​ ​odpravimo ​skupaj od sedla Nuviernulis do vstopa v Torre Nuviernulis.​ Kar povleče me tja, zato dokončno opustim misel na sosednji vrh in res bi mi bilo žal, bi zamudila to "češnjico na torti" Na začetku me je kar poneslo v stenco, iskali smo prehode, oprezali za slabo vidnimi pikicami in se objemali z res odlično skalo…na vrhu zadovoljstvo, pol objemčka, polovica je čakala ob končnem sestopu…odlično, res…previden sestop in že so nam obrazi sijali ob zadovoljstvu opravljene ture. Sledilo je sadno-sladko okrepčilo in sestop do koče, kjer je prijala kava in še opravljanje danes narejenega. »Ovdje« palice in še lušen sprehod do avta.
Hja, tura res izjemna, lušno poplezavanje, samota, razgledi​,...priporočam
​
Na Torre Nuviernulis vodi, iz markirane »lažje« poti na Sernio, več možnih pristopov. Mi smo se držali opisa, ter vstopa, kjer je na skali napisan, sicer slabo viden, začetek »smeri«, katera se na rahli izravnavi razcepi na dva možna pristopa. Desni je po opisu težji, mi smo izbrali levega.
​
​D​ružba, seveda izbor naj-žlahtnejših, oba vodnika top, pomočnica poskrbela za obilo smeha, midve pripravnice pa se mi zdi, da sva se več kot odlično odrezale, saj bowa še "baje" lahko kdaj kam šle, ehhehee…
​​Se še vrnem, saj Sernio čaka, soseda Grauzaria prav tako…

Bravo, čudovito

Hvala "turbo"...saj sam veš, da so ti konci res "zapeljivi"

nedelja, 16.8.2020

Do razpotja pod kočo Rifugio Grauzaria mi je šla pot odlično izpod nog, od tam do začetka poti Piero Nobile pa nekaj manj, saj se je dobesedno podirala pod podplati. Ker sem že v tretje rinil proti Portonatu sem vedel kaj me čaka, zato je bilo manj hudo kot prvič in drugič. Na vstopu sem glasno zavzdihnil, ko sem videl, da je začetni skok moker, potem pa še enkrat, ker se mi je na prvi pogled zdel zahtevnejši kot pred letom dni, ko sem si ga prvič pobližje ogledal. Pogledal sem kam naj stopim in kaj naj zagrabim in že sem bil preko. Prek lažjega travnatega sveta sem prišel pod steno, ki je ključni, to je najzahtevnejši del ture. Začel sem na desni in se prek izpostavljenega sveta povzpel proti levi, kjer sem nadaljeval po žlebu, ki se je višje položil. Poplezavanje po čvrsti skali je bilo uživaško, kar prehitro se je končalo vse skupaj. Razgledov nisem imel, kmalu po vstopu so oblaki in megle ovili okoliške gore, tako je bilo tudi na predvrhu, s katerega je pogled komaj zmogel do glavnega. Po krajšem počitku sem se lotil sestopa, ki je bil manj zahteven kot vzpon, le nekajkrat sem si malce pomagal z rokami, ostalo je šlo zlahka peš. Spotoma sem stopil še na Cimo del Lavinale, ki je tik ob poti oz. malce nad njo. Na sedlu Forca Nuviernulis sem stopil na sonce, tam sem bil deležen tudi razgledov v dolino, proti Paularu, dočim so se okoliški vršaci še vedno skrivali v oblakih. Pot do koče mi je bila znana, hitro sem jo zmogel, tam pa presenečenje. Vedel sem, da ima koča poleti precej obiska, marsikdo pride gor samo na kosilo, a vseeno takšne gneče nisem pričakoval. Oskrbnik mi je dejal, da je vstop v kočo prepovedan, da strežejo samo zunaj. Tam pa vse mize zasedene in nekaj njih na stopnicah s krožnikom v naročju. Še sam sem sedel ob rob in počakal, da sem prišel do radlerja. Ne gre, da si ne bi nazdravil po taki turi, sem menil. Po tem, ko sem se v bližnjem koritu osvežil, sem opravil še s preostankom sestopa, kateri je bil kratkega daha. Zadovoljstvo nad turo pač ne, ta bo daljšega daha, prekrasen spomin do konca mojih dni

http://tubojan.blogspot.com/2020/08/cima-dai-gjai-sentiero-alpinistico.html

Zadnji stavek mi je všeč.(blog)

Lepo, kot ponavadi

Hvala obema

bravo Bojan

O, Alessio hvala! Čakam na konec "ferragosto", potem pa malce v Zahodne Julijce, skoraj jih ne poznam več Takrat bo pa res skrajni čas za Moretti alla spina ali kaj podobnega

Želje in čas, lepo misel si napisal, Bojan, je pač tako..

Majda hvala

turbo, lepo ti to hodiš in še lepše napišeš...

Hvala, trudim se doživeto preliti v blog, enkrat manj, drugič bolj uspešno...

Oznako za *Sentiero Piero Nobile* sem že večkrat opazoval ob povratku z Monte Sernia in hitro se je znašla na spisku želja. Pot je novejšega datuma, saj so jo odprli šele leta 2005. Najvišja točka je Cima dai Gjai, ki se skoraj navpično vzpenja nad kočo Rif. Grauzaria. Bistvo poti pa ni v tem vrhu, ampak v okolju kjer poteka in zahtevnosti, ki jo terja od obiskovalca. Vse poteka po naravnih prehodih v okviru dvojke z dobrimi oprimki in kvalitetnimi stopi. Varoval, klinov ali umetnih stopov ni nikjer.

Letos sva si vzela cel vikend za raziskovanje teh krajev in pot Sentiero Piero Nobile je končno prišla na vrsto. Prespala sva v koči Grauzaria, zato sva se jo lotila v smeri urinega kazalca. Po mojem mnenju je to tudi edina priporočljiva smer, saj se težave stopnjujejo ravno v prvem delu. V obratni smeri bi bil sestop čez najtežje odseke zgodba zase.

Najprej sva se po poti 444 povzpela v smeri sedla Portonat. V zgornji tretjini grape se desno odcepi smer za Piero Nobile in ta kar takoj pokaže svoje zobe. V začetku je treba preplezati nekaj metrov visok skok s slabimi oprimki. Kdor ima že tukaj pomisleke naj raje obrne. V nadaljevanju je namreč kmalu potrebno preplezati veliko bolj zahtevno, nekaj deset metrov visoko steno. Smer je dobro označena z rdečimi pikami, izpostavljenost kar velika. Višje se svet položi in zahtevnost temu primerno pade. Na Cimo dai Gjai ni več daleč in hitro sva bila na vrhu.

Sestop je lažji, čisto enostaven pa vseeno ni. Marsikje je treba poprijeti za skalo in vklopiti zvrhano mero previdnosti. Kljub temu se težavnost ne more primerjati z vzponom. Hitro sva sestopila na sedlo Forca Nuviernulis in nadaljevala proti še enem sedlu, Foran da la Gialine. Tam sva obrnila levo proti obema vrhovoma Monte Flop z namenom narediti krožno pot. Ta nama je odlično uspela, saj v spodnjem delu poteka v globoki senci drevja. Na tako vroč dan je bilo to hvale vredno. Spustila sva se vse do glavne ceste in se nebodigatreba povzpela še 100 višincev do parkirišča. A kaj bi to, vse skupaj sva naredila krasno turo . Več v fotozgodbi ...