Hribi.net
Hribi.net
Prijava
Prijava
Uporabniško ime:
Geslo:
Prijava
Še niste registrirani? Registracija.
Ste pozabili geslo?
Anketa
Ali ste letos bili na Velikem Snežniku (1796 m)?
Glasuj

Monte Sernio

Natisni
IgorZlodej13. 07. 2010 18:59:24
Ta gora vabi vedno znova. Tokrat sem si zaželel spoznati dostopne poti pod to goro s SZ strani. Z Rafkotom se zapeljeva v Paularo oz. bližnji zaselek Dioor. Parkirava pri zadnjem hlevu nad zaselkom. V bližnje korito postavim dve pločevinki, potem pa na pot 437. Sprva naju steza vodi kar strmo navzgor po košenicah in skozi gozd, potem se strmina malo unese, v nadaljevanju pa se spusti celo rahlo navzdol, kar je za nekoga, ki si želi predvsem gor precej neugodno, a drugače ne gre. Ko prečiva veliko grapo v levo, sva že malo v dvomih, če sva še na pravi poti, pogled na karto pa nama potrdi, da sva še vedno na poti 437 čeprav se oddaljuje od najinega cilja. No kmalu spet zavije v desno in že slutim bivak Mestri na ravnici nad nama. Na razpotju pustiva nahrbtnike in se odpraviva do 7-8 minut oddaljenega bivaka, ki je res pravi lepotec, dnevni prostor s pečjo, drva v izobilju, le pogradi na podstrešju (8) so brez vzmetnic. Odideva nazaj na razpotje, pobereva nahrbtnike in kmalu zagrizeva v strmo pobočje, kjer steze ni, le označeno brezpotje. Še dobro, da so meglice zakrile sonce, sicer bi tenko piskala. Ta del je verjetno najbolj mukotrpen na vsej poti. Na škrbinici pod steno kjer poteka smer Spigolo nord ovest si odpočijeva. Zatem pa v steno. Plezanje je v tej steni, kjer je smer označena s pikami in rumenimi črtami in speljana po naravnih prehodih prav lahkotno. Le na dveh ali treh mestih bi lahko bila težavnost II. sicer pa I. V slabi urici sva na vrhu, ki ga je do tedaj zakrivala megla, z najinim prihodom pa se je nebo odprlo in posijalo je sonce. Četrtič sem na tej gori in tretjič po smeri Spigolo nord. Po krajšem postanku na vrhu sestopiva po lažji južni poti. Pri stolpu (Tore Nuviernulis) sestopiva po grapi in si tako precej skrajšava pot. Spodaj si ponovno dotočiva vode, potem pa po dolgi poti 437 nazaj na izhodišče. Pločevinki sta naju s prijetno ohlajeno tekočino še čakali, domačinke so v bližini grabile seno, gor nad Zermulo pa se je še slutila ploha.
(spodaj v Paularu sva opazila, da je cesta čez prelaz Lonice - Cason di Lanza zaprta)
Monte Sernio 1
Monte Sernio Monte Sernio s severa2
Monte Sernio bivak Mestri z goro v ozadju3
Monte Sernio eden lepših bivakov v Karniji4
Monte Sernio mukotrpno pobočje5
Monte Sernio ki ga kar noče biti konec6
Monte Sernio 7
Monte Sernio pred nama je končno stena8
Monte Sernio 9
Monte Sernio 10
Monte Sernio 11
Monte Sernio 12
Monte Sernio 13
Monte Sernio tudi Creta Grauzaria spet vabi14
Monte Sernio po grapi za stolpom Nuviernulis je šlo hitro navzdol15
Monte Sernio razpotje pri bivaku Mestri16
Monte Sernio do doline je še daleč..17
Monte Sernio 18
(+2)všeč
joze5414. 07. 2010 10:17:23
" Ta gora vabi vedno znova " - ja Igor,dal si mi pobudo,da jo tudi jaz zopet enkrat obiščem,seveda s te strani.Se mi pa zdi,da je od koče Grauzaria malo lažja! LP
1
2
3
(+1)všeč
sla14. 07. 2010 10:47:55
Pločevinki imata napačno barvo :-)
všeč
zippo14. 07. 2010 12:51:06
... toda boljšo vsebino. nasmeh)
všeč
voluhar25. 06. 2012 22:36:35
(+1)všeč
IgorZlodej4. 08. 2012 08:27:55
Parkirišče v Val Aupa, potem v jutranjem "hladu", ki je z višino pojenjal do koče Grauzaria. Sledil je kratek postanek in naprej na Foran de la Gjaline. Kje bi bil lepši postanek, kot ravno na tem sedlu, kjer je krasen pogled na Sernio. Sledil je kratek spust do grape in po, ter ob njej do vstopa v SZ pobočje stene, s katero sva hitro opravila. Na vrhu pa urica za gorske užitke, čeprav razgledi niso bili ravno blesteči. Sestopila sva po južni poti, se ustavila v koči, popila zasluženo pijačo in nazaj v dolino. Vedno lepa tura v tem koncu.
proti koči Grauzaria s prijaznimi oskrbniki1
2
za Darjo nove gore3
pa sva zagrizla v brezpotje4
5
6
7
8
po južni poti v dolino9
pogled na lepotca....10
(+3)všeč
rinča7. 08. 2012 11:23:03
Po isti poti kot v zgornjem opisu na vrhu. Pot čez SZ greben ponudi čudovito poplezavanje v izredno kompaktni skali v okviru II stopnje. Vredno obiska nasmeh
(+1)všeč
jax25. 08. 2014 19:07:03
Tudi midva s kolegom včeraj po isti poti kot oba zadnja dva komentatorja. Tura je krasna in jo lahko samo priporočam. Še sploh me je pozitivno presenetila skala, ki je praktično na vseh strmejših mestih zelo dobra. Vmes so seveda tudi krušljiva mesta, ampak ta so itak povsod. Na začetku sestopa naju je - kot je to letos že stalnica - ujel dež. Sestop po normalki se je zato spremenil v dokaj delikatno zadevo, saj je bila na vseh skalnih skokih v mokrem potrebna res skrajna previdnost. Ampak uspelo nama je varno sestopiti mimo vseh pasti, tako da sva tam nekje ob dveh že pila pivo v koči Grauzaria in se strinjala, da sva opravila krasno turo. Pa še dež je ponehal in Creta Grauzaria se nama je pokazala v lepem očiščenem vremenu. Tudi tja gor bo ob priliki še treba. Skratka, vsi že vemo, da je letošnje poletje čudno, ampak kaka lepa tura je pa kljub vsemu izvedljiva.
Aja, še en komentar o sami poti: na mestu, kjer se tik pred zavetiščem na planini Del Mestri navzgor odcepi pot po onem napornem šodru proti razu, jo je ob prečenju grape nekaj metrov odneslo. Zato sam začetek te (sicer markirane) poti ni popolnoma razviden in jo je treba malo poiskat. Ko pa jo vdeneš, ni več dilem. Je pa ta vzpon po šodru definitivno najnapornejši in najmanj prijeten del ture. Ampak tudi to spada k hribom.
(+3)všeč
IgorZlodej11. 08. 2015 11:14:40
Parkirišče je bilo ob prihodu skoraj prazno, pot do koče Grauzaria pa še dokaj "hladna". Kratek klepet z oskrbniki, potem pa gor proti sedlu Portonat. Je rekla, da jo hočem ubiti, ampak jaz vem, da je ena redkih, ki ji lahko sledim zavijanje z očmi. Da sva izbrala nekoliko daljši pristop ni naklučje, pa seveda zato tudi ne bom odpiral nove teme. Skratka pot Piero Nobile na Cimo dai Gjai je taka, ko je bila tudi 5 krat prej. Z vrha dol na sedlo, ter na vstop po SV pobočjih Sernia o kateri je vse že opisano. Na škrbinici kratek počitek, potem pa v skale, ki so prav take kot so bile. Na vrhu malica in daljši postanek, potem pa po južni dol in že drugič preko sedla Nuverniulis, ter na Foran de la Gjaline, tam pa sta se že čutili zarošeni steklenici. V koči se zame vedno najde kak priboljšek in tudi tokrat se je, za oba seveda. Slovo do naslednjič in še sprehod do avta.
luštna in prijazna1
v stenci2
s Cime dai Gjai pogled na Sernio3
na drugi dostop4
Spigolo nord ovest5
v luštnem kaminčku6
na vrhu7
že drugih po isti poti dol8
kaj že pomeni rif. Grauzaria9
še eden se vidi10
(+3)všeč
mirank30. 07. 2016 21:40:40
Se popolnoma pridružujem komentarju jax-a glede odcepa s poti 437. V grapi je začetek poti očitno odneslo, velik,obledel rumen napis na skali nad potjo nam samo da napotek kje iskati odcep-zelo malo hojeno stezico, markirano rumeno. Na škrbinici tik pred vstopom v "plezalni" del pa se nam pridružijo še rdeče pike. Nisem bil prepričan ali te privedejo od koče Sernio, ali direkt s sedla nad bivakom-saj je bila opazna stezica iz te smeri. Če je temu tako bi to bil izogib tistemu mukotrpnemu vzponu v območju grape.
Sestopala sva po žlebu pred f Nuviernulis, ki je tudi označena z obledelimi rumenimi oznakami
všeč
IgorZlodej1. 08. 2016 12:13:59
Pride do neoskrbovane koče Sernio, pred leti sem tam sestopal po vzponu na Creta di Mezzodi, ne sicer povsem sedla, ampak nekoliko nižje.
(+1)všeč
velkavrh14. 08. 2016 09:08:56
Sernio-2187m je najvišji vrh manjše gorske skupine ,ki pripada osrednjem Karnijskim Alpam .Gora je nekoliko osamljena in odmaknjena od pohodnikov. Naš začetek poti je bil v dolini Aupa. Gremo do koče Grauzaria-1250m.Koča je zelo prijazna, imajo celo veliko čredo koz.Gremo na vzhodni pristop na sedlo Nuverniulis.Pot je razmeroma lahka ,plezalna,mestoma plezarije šibke I.stopnje, edino en skok bi lahko označili za II.stopnjo. Skala je kompaktna, oprimkov dovolj. Na ključnih mestih si eden drugemu pomagamo, kažemo oprimke,svetujemo najustreznejšo smer po skalah.Pri tem skoku, ki naj bi imel najvišjo oceno je treba pri sestopu, če gre za neizkušene, uporabiti varovanje. Palice smo pospravili že na sedlu in tam tudi nadeli čelade-priporočljive so tudi plezalne rokovice, ker so skale kar ostre.Je dokaj lepo označena z rdečimi pokami ali črtami, ki dokaj primerno kažejo pot po skalah.Je pa nezavarovana.Od izhodišča hodimo približno pet ur. Sestopimo po poti pristopa.Vreme je bilo odlično,razgledi fenomenalni-enostavno gorska pravljica.
Izhodišče.1
Do koče.2
Po poti 437.3
Imamo čudovito vreme.4
To je Sfinga-Cima della Sfinge.5
Koča Grauzaria.6
7
Nad kočo-Greta Grauzarija.8
9
Na pot na goro.10
To je naš cilj-Sernio.11
Proti sedlu.12
13
Na sedlu pa čelade gor.14
Na pot.15
Tu gor so plezalne smeri z oceno VI.16
Naš ata s palico.17
Bližamo se skokom.18
To pa je že plezarija.19
20
Mimo kamina -zelo izpostavljeno.21
Kot v nebesih.22
Vrh Sernia s križem.23
24
Malo pa nas je zmatralo.25
Zvonček želja.26
(+1)všeč
ločanka14. 08. 2016 12:04:28
Še jaz nekaj svojega pogleda z moje prve poti po Karnijcih
pogled s parkirišča, Creta Grauzaria1
Cima della Sfinge in tudi Cima dai Gja2
3
informacije pred kočo Grauzaria4
tam zadaj tudi Tolmezzo5
tu smo pospravili palice6
7
proti Mt.Cavallu, Zermuli8
proti mestu ocen.z II9
10
pogled nazaj11
kar siten žleb pred nami12
pogled proti Montažu in Zuc dal Boru13
14
proti vrhu15
vrh16
ob povratku17
na lepem sedlu Foran de la Gjaline18
19
(+3)všeč
bagi8. 08. 2017 11:31:39
V begu pred letošnjo vročino se iz doline Aupa odpravimo na Monte Sernio po senčnem SZ grebenu. Koča Grauzaria je odprta, prijazen oskrbnik nas preseneti z nekaj slovenskimi besedami nasmeh.

Nadaljujemo z vzponom na sedlo Foran de la Gjaline in nato s spustom po poti 437 do izrazite grape. Nekaj naprej vidimo lovsko kočo, a do nje ne smemo. Malo pred najnižjo točko grape nas možic in rumene oznake povabijo levo v strmino na mletje 150 višincev mešanice grušča in trav. Potka je sledljiva in označena vse do vstopa v SZ smer, ki se nahaja v najvišji točki grape. V nadaljevanju nas v steni pozdravljajo rdeče in rumene oznake. Rumena pot je težavnejša od rdeče, vse skupaj pa komaj dosega 2. stopnjo. V primerjavi s potjo čez Plemenice je SZ greben za odtenek bolj zahteven in na nekaj mestih bolj zračen. Varoval ni nikjer.

Za povratek je priporočljiv spust po vzhodnem grebenu. Klasične belo-rdeče markacije ujamemo na vrhu s križem. Naj vas ne zavedejo nove rdeče pike, ki se z najvišjega vrha spuščajo desno v dolino. Po markacijah nadaljujemo do sedla Nuviernulis, kjer je razpotje. Tu lahko uberemo lažjo in krajšo pot levo navzdol pod stolpom Torre Nuviernulis namesto desne, ki se spusti globoko, globoko. Leva pot je na novo markirana, a jo malo nižje zapustimo in preidemo na dobro vidno nemarkirano desno pot. Ta se kmalu pridruži tisti, po kateri bi prišli daleč naokoli. Ta, sedaj spet markirana pot nas v številnih okljukih pripelje nazaj na sedlo Foran de la Gjaline

Jutranji začetek. Kjub zgodnji uri je bila temperatura že okoli 20°C1
Čudovito okolje2
Monte Grauzaria, ki se dviga tik nad kočo3
Prijazno opozorilo lastnikom štirinožnih prijateljev. Pri koči imajo veliko koz, ki imajo rade svoj mir4
Prijazna koča Grauzaria v čudovitem okolju5
Oznaka koče. Oskrbnik nas preseneti s slovensko besedo6
Monte Sernio. Naš je desni greben7
Tipično za Italijo8
Tokratna ekipa na sedlu Foran de la Gjuline9
Spustimo se po poti 43710
Malo pred najnižjo točko grabna se pot odcepi tja gor11
Mletje, mljetje, mletje12
Dvigniti se je potrebno do najvšje točke grabna13
Zaslužen počitek pred vzponom14
Že začetni kamin ponudi poplezavanje v odlični skali. Čisti užitek ... :)15
Pot vsepovsod poteka po naravnih prehodih. Skale in oprimkov ne moreš prehvaliti16
Sledi si sistem polic, menjavajo se rdeče in rumene oznake poti17
Pogled nazaj18
V smeri Julijcev. V čistih jesenkih dneh se vidi vse do Snežnika19
Čisti užitek ... :)20
Proti vrhu ..... veliko prekmalu 21
Nižji vrh s križem, kjer se nahajajo markacije za sestop22
Sestop po vzhodni strani do sedla Nuvernulis23
Na sedlu Nuviernulis uberemo levo pot dol po grušču. Potka je lepa in netežavna24
Povratek s sedla Foran de la Gjuline proti koči25
Koča je lepa, oskrbnik prijazen26
Tibetanski kotiček27
Lokalec28
(+5)všeč
ljubitelj gora10. 06. 2018 16:30:19
Se odločil, da grem ponoči proti izhodišču za Monte Sernio, štartal okol 5. ure zjutraj po normalni poti na vrh. Snega je čisto malo in ne povzroča nobenih težav. Vreme super in prav tako tudi razgledi, na vrhu spal 1 uro, nato pa počasi sestopal.
Sernio, po levi strani gre pot1
2
3
4
5
pošodrano6
ni problema7
8
sestop ozebnik prej pa sem prišel po drugi strani gor9
odprta10
(+3)všeč
rozka1. 07. 2019 20:50:17
​Od lanskega spogledovanja, je letos prišel na vrsto prej, kakor sem upala upatimežikanje
V »nahrbtniku« imeli smo dva ožja izbora, a ker je zadnja beseda tokrat pripadla najmlajši udeleženki, ​gremo na »krajšo« turcovelik nasmeh
Dobimo se v Kranjski gori, se zapeljemo do Val Aupe in izkoriščamo jutranji hlad, kateri kmalu začne popuščati. Na parkirišču že par vozil, mi se opremimo, malo kolebamo glede štrika, a ker nihče ni dvignil palčka, ga pustimo v avtu. Hoja do​, pot 437,​ koče Grauzaria hitro mine in vročina je že na delu. Vmes srečamo skupino plezalcev, namen imajo preplezati eno izmed smeri v markantni Sfingi​ in nazaj grede smo jih še ujeli pri plezanju malo pod vrhomnasmeh
Pri idilični koči Grauzaria, z enkratno kuliso, se malo okrepčamo in že nadaljujemo proti ​sedlu Foran da la Gjaline​​​, nato rahel spust,​ kjer malo pred zavetiščem Mestri zapustimo pot 437,​ ter ​se ​ponovn​o začnemo vzpenjati po neugodni poti, ki je mix krša, trav, drseče podlage in kar ni in ni je konec​eek
​Pod steno​ Sernia​ si nadenemo čelade in sama s cmočkom pričakujem, kaj bom zagledala za robom. Začetna prečka dvigne adrenalin in ga kar drži, saj ​gre za fino začinjeno​ enkico, mestoma​ dvojkico, sploh, ker ti večino časa zadaj pihlja praznina in globina​​. ​So pa oprimki odlični, skala drži in ko si v kakem skritem kaminčku, je imenitnomežikanje. Pot je izvirno speljana​,​ čez naravne prehode in ravno, ko se ogrejemo, že stojimo na grebenu in zremo v pred in vrheek…juhuuu, Monte Sernio, mogočen vrh, ki čuva svojo Grauzario in kljub temu, da se ne ponaša z najvišjo višino, ​dominira daleč naokoli s svojo podobo.​​
Ah, razgledi pa…na vse strani fantastični, malo posedimo, malo pofotkamo in počasi že sestopamo po normalki. Debata se že »suče« okoli spodnjega stolpiča, na katerega smo lani pristopili po desni strani, ki je »lažja«, zato s kolegom že delava plan, da se povzpnemo po težjem pristopu, a najmlajša udeleženka je odločno proti in že lovi senco, mi2 pa že spihava proti vrhu Torre Nuv​iernulis​. ​I​n sva šla​,​ v levo…ja, res je težja kot desna varianta, saj ima dva detajla, prvi je kamin, kjer je na-pol špaga obvez​en​ elementjezik in drugi je skalna zapora, z rahlo previsno skalco, hmmm in ja vse je v postavitvi, in ja, potem vse gre, hehee, hvala mojemu so-trpinumežikanje. Potem težav ni več, prehodi označeni​, sicer​ z obledelimi pikami, a ko vidiš eno, zagledaš vse. Tokrat na vrhu našla vpisno knjižico, iz leta 2006!cool, a kaj, ni pisala ( kdor bo hodil, naj pogreši kak kulinasmeh). Sestopila sva po lažji varianti. Skala in oprimki odlični.
Sestop do ne-udeleženke zadnjega vzpona, nato skupaj po zoprni grapi​, ena pred Forca Nuviernulis,​ do markirane poti​ 419. Na koči limonada oddih​ in komaj smo pripravili nožice spet v pogon. Sem še pridem, čaka namreč še prva dama, Grauzarianasmeh
Pri avtu se odločimo, da najdemo svoj tolmunček in smo ga, v samotni strugi ​nekje pri Ovedasso​. Medtem, ko smo parkirali avto, se je mimo nas pripeljal kolesar in izginilzmeden. Naslednjič smo ga videli, kako se namaka v NAŠEM tolmunčkueek, hahaaa, res nam je nasmejal dan in je bila ohladitev malo bolj plitvazavijanje z očmi​, saj je zasedel globji "bazen", nam pa je ostal otroški tolmunček, hehehhehe

Odlična družbavelik nasmeh, nato obkljukana dolgo željena turca + bonus vzpon, sonce, neizmerna vročina, čeprav pri vzponu čez steno smo imeli cel čas senco in nato še več kot ​dobrodošla ​ohladitev…bil je popoln dannasmeh
Sfinga1
koča Grauzaria2
prvi razgledi3
Torre Nuviernulis4
zoprn vzpon, ki se res vleeeče...5
je plo bolj dol, kot gor;)6
pošodran začetek7
adrenalinska polička8
gre kar malo po svoje...9
lušne police10
utrinek11
tu gor smo prišli12
in že pred vrhom13
utrinek14
utrinek15
daleč se vidi16
zvonček želja na višjem vrhu17
razgledi18
vrh Monte Sernio19
utrinek20
utrinek21
sestop22
naš stolpič23
tu nekje smo sestopili24
že poplezujeva na Torre Nuviernulis25
sva že visoko26
kamin in špaga:)27
tu gor sva prišla28
tudi tokrat brez vpisa, ni 29
sestop30
sestop po razbiti grapi31
naša prečna pot in Monte Flop v ozadju32
Čukec pa glavni na drugi strani:) 33
(+8)všeč
coffee1. 07. 2019 22:18:23
Ja, pot po SZ strani je kar lepa.
(+1)všeč
rozka1. 07. 2019 22:29:54
Se strinjamnasmeh
Me pa zanima...markacije z višjega vrha, kam oz. kakšna je pot, saj na tabbacovi karti ni vrisana, smo črne pikice? A kdo pozna?
všeč
turbo16. 07. 2020 08:01:33
Koča Rifugio Monte Sernio je neoskrbovano zavetišče, resda odlično opremljeno:
http://caitolmezzo.it/rifugi/rifugio-monte-sernio/

Edina oskrbovana koča v tistem koncu je Rifugio Grauzaria:
http://www.rifugiograuzaria.it/
(+1)všeč
BananaBronson12. 07. 2021 10:27:11
V soboto sva splezala na Monte Sernio po severozahodnem pristopu. Parkirišče v dolini Aupa je lepo urejeno, koča Grauzaria je odprta, ko se enkrat prebijemo čez odvratno strmi odsek melišč in skrotja pod stenami Sernia, pa se začne s pikami označena smer II. stopnje. Plezanje je zelo uživaško, za tiste, ki se tja odpravljate v kratkem, je pa koristna informacija, da zimske opreme ni treba vlačiti s sabo. Nekaj slik in vtisov pa je tule.
(+1)všeč
Stran:12
Za objavo komentarja se morate prijaviti:
Uporabniško ime:
Geslo:
Prijava
V kolikor še nimate uporabniškega imena se morate najprej registrirati.
     
Copyright © 2006-2024 Hribi.net, Pogoji uporabe, Zasebnost in piškotki