Včeraj smo se odpravili preko Pontebbe do sedla Lanza (17km asfaltirane gorske ceste), kjer je bilo naše izhodišče in po ferati na Monte Zermulo. Seveda so bile to le pobožne želje
. Že do sedla se uradno ne da, saj je cesto na nekaj mestih pretrgalo in dvignilo tako, da so nastale nekaj deset cm luknje in so jo za silo zakrpali. Cesta je ZAPRTA. Ker smo bili s terencem, smo prišli do sedla brez težav. Še pred vstopom v ferato so nas pričakala snežišča, malo pod vstopom v ferato pa že nekoliko večje, splazeno snežišče. Pravzaprav hoja po snegu ni predstavljala nobenih težav brez zimske opreme. Ko smo našli vstop v ferato, smo si nekoliko oddahnili, si nadeli čelade, pasove in SVKje. Začetni del je kar strm, a ne predstavlja težav, nato izravnava, malo spusta in potem spet blag vzpon. Ko pridemo na izravnavo pa
!!! Ni zimske opreme, ni nadaljevanja
. Znašli smo se pred strmim snežiščem, iz katerega se je na enem mestu videla jeklenica, vendar je bilo tako strmo, da nadaljevanje do brez zimske opreme, milo rečeno, ne bi bilo varno. Naprej nadaljujem sam v desno, po ozkem in izrazitem žlebu v upanju, ko ga preplezam, pridem do jeklenice. Po moji oceni je bila težavnost II stopnje. Plezam kakih 100m, vmes dva skoka mogoče III, potem pa se zahtevnost povečuje, najdem tudi nabite kline starejšega letnika s prusikom, takrat sem vedel, da je heca konec. Jeklenice nisem videl, saj se mi je skrila izza izrazitega in strmega skalnega izrastka in očitno je odšla nekam v levo na sam greben, ki vodi na vrh, kjer so se že videle ruševine iz I. svetovne vojne. Priznati si je bilo treba, da je bolje obrniti
. Sprva v upanju, da bomo vrh osvojili po normalki, se je kmalu po spustu do izhodišča bilo treba sprijazniti z dejstvom, da tudi iz te moke ne bo kruha, saj so nam podeče se megle na vrhu dale jasno vedeti, da bo bolje, če se na vrh odpravimo kdaj drugič. Pretiranega razočaranja ni bilo, saj smo si v bližnji okolici ogledali še kakšno drugo znamenitost, dan pa popestrili tudi z vsebino iz prtljažnika
.
Takoj po spustu s sedla Lanza (kak km) proti Paularu (42km) smo naleteli na zemeljski plaz
in zdelo se je, da smo v pasti. Bager je delal s polno paro, izvedeli pa smo, da bo cesta zaprta do naslednjega dne. Obrnemo in se usmerimo po razdrapani gorski cesti proti Avstriji. Mejne kontrole ni bilo . Skoraj uro smo se vozili po tej cesti mimo več planin in koč (v poletnem času očitno obljudenih koč), dokler le nismo začeli izgubljati na višini in prispemo v Ziljsko dolino, kjer si oddahnemo od makadamskega premetavanja. Kmalu se usmerimo proti Nassfeldu, kjer kmalu izza mejnega prehoda opazimo italijansko patruljo. Takoj za jezerom parkiramo in si za konkretni dve uri privoščimo vsebino iz prtljažnika
. Patrulja je medtem zamenjala kontrolno točko in sicer prav na parkirišče, kjer smo zavili proti jezeru in se zasluženo okrepčali. Po dobrih dveh urah se pripelje kolona Golfov (očitno so imeli nekje v okolici zbor ljubiteljev teh modelov), Italijani jih ustavijo in se ubadajo z njimi, mi pa na hitro vse pospravimo in mimo njih zviz
v dolino. No, v dolini pa nova patrulja, mimo katere pa ni šlo
. Ampak, naša voznica ni uživala prepovedanih substanc
, ki so za vožnjo prepovedane, zato po nekajminutnem preverjanju nadaljujemo proti SLO
.
Če se bo kdo odpravljal po naši poti naj ve, da bo še za kak teden ali dva na nekaterih mestih potrebna zimska oprema, cesta iz Pontebbe do sedla Lanza pa NI primerna za »normalen« osebni avto.