2. Humarjev memorial

Imejte se lepo, uživajte, ker to bi bilo Tomažu sila všeč.

Led dober, gledalcev manj kot lani, je bilo pa zato več tekmovalcev. Okoli mene same legende od Hostnika Primoža do Andreja Pečjaka, pa Pavla Skumavca... Skratka 2. Humarjev memorial je uspel, čeprav je bilo malo gledalcev, so pa tisti, ki so bili, bili toliko bolj glasni. Zmagal je Matevž Vukotič, drugi njegov brat Jernej, tretji pa Gregor Berce-Muha AO Mojstrana. Pri ženskah je šla zmaga v roke upa slovenskega lednega plezanja, ki se bo lahko v kratkem spopadla tudi s svetovnim vrhom Tjaše Kosič PD Jesenice. Lep dan, malo je nagajalo sonce , čestitke za organizacijo ŠDLPMM in njegovem predsedniku Pavlu! Bravo!

Danes mineva dve leti kar se je poslovil. Kako čas beži.

Tri leta je že od tistega dne, ko se je Tomaž zadnjič oglasil in se za vedno poslovil. Umreš takrat, ko se te nihče več ne spomni.

Pred nedavnim so se Tomaževi prijatelji odpravili v Nepal, Pod steno Lantang Lirung na višini 4.200 n.m. so postavili novo tablo, ki so jo pripravili njegovi domači.

Foto: Hilda Jelčič Bele

@Irina ; ... Umreš takrat, ko se te nihče več ne spomni ...

Res je. Po eni strani. In ni, po drugi.

Na primer;

Ko hodim po vrhovih, na meji med našo in laško deželo. Počivam ob ostankih kavern, se plazim po strelskih rovih . . . Nič kolikokrat se spomnim tistih, ki so tam pustili svoja življenja, boreč se za take ali drugačne ideale. Mnogokrat tuje, ne sebi lastne. Nikomur ne poznam imena, a se jih spominjam. Na kraju samem. In iz knjig. In nikoli ne bodo pozabljeni.

Na kakšnem težje dostopnem vrhu, redkeje obiskanem. Počivam na vrhu in razmišljam. Ko pomislim na "uradno" znanega prvopristopnika, se ne spominjam njega. Razmišljam o tistem, ki mu ne poznamo imena. Ki je bil prvi pred "uradno" prvim. Je bil lovec ? Morebiti pastir ? Ali je bil le radoveden "domačin", ki je želel vedeti kaj je na vrhu in kaj se vidi na oni strani ? Tudi njemu ne poznam imena in tudi on in njemu podobni ne bodo pozabljeni.

Vse dokler se bomo zavedali, da je moralo biti poprej marsikaj, da imamo to, kar je tu sedaj, vse do tedaj bodo v takem ali drugačnem spominu tudi oni od prej. Znani, manj znani in neznani.

Nekoč, nekje . . . se bo marsikdo spomnil tudi na Tomaža, čeravno ne bo poznal njegovega imena.

Turbo, zelo lepo povedano. Biti na vrhu sam le s svojimi mislimi, blizu ali daleč, je nekaj, česar se ne da opisati z besedami. Jaz poznam ta občutek in vedno ko sem na vrhu ali pa na poti gor, mi v glavi rojijo različne misli, tudi o ljudeh, ki so stoletja poprej stopali po teh poteh. Kako, zakaj, so bili kos vremenskim in gorskim razmeram... Enkratno razmišljanje

Kako čas beži. Štiri leta so že minila odkar se je Tomaž zadnjič oglasil.

Mnogi se Tomaža še spomnijo/spomnimo. Letos mineva že pet let.

Na teh straneh sem našla letošnji polet, njemu v spomin.
http://www.hribi.net/video_posnetek/Letenje%20z%20gora/V%20spomin%20na%20Tomaža%20Humarja%202014/8/732

Pogrešamo ga, tako njega kot tudi njegove podvige, ki bi nedvomno še sledili.

Tule pa še nekaj na temo Tomaža in njegovega poslednjega vzpona:

http://www.24ur.com/novice/slovenija/tmaz-humar.html

Duh človeški je nesmrten.
Tomaž in drugi, ki so nas le navidezno fizično zapustili, nam bodo vedno luč, kako se lahko slehrni človek sam sebi približa v enost lastnega duha in odvrže vse okove ter pogojenosti tega sveta.Ni potrebno zato iti v Himalayo na preizkušnje, vse to lahko začnemo sami udejanjati v svojem vsakdanjem življenju.Kjer je duhovna moč, hrepenenje srca (moč stvarnika, lastna moč) tam je tudi pot, ki nas pelje v pravo smer.Vse to nas pripelje do osvoboditve lastnega duha, pot k duhovni samorealizaciji ( ponovnem rojstvu) in kasneje prehod v stanje Boga, samadhi.
Tomaž je vedel podzavestno za stanje čistega in v harmonijo enosti zlitega duha, sledil je tej višji poti in tudi odšel po tej isti poti, kjer se človek več ponovno ne inkarnira in odide v svet Stvarnika, od koder je vse nekoč nastalo.Kdor se reši spon in iluzij tega sveta, ta se več ne povrne na zemljo, tako Budistični nauk.
Kot jogi mislim, da je takšen notranji duhovni vzgib največ, kar človek lahko plemenitega doseže, v sicer precej medlem in za duhovnost zelo neugodnem "svetu".Tako v prispodobi Sri Mataji pravi, da v temi ne veš, da držiš v roki kačo, na svetlobi (v siju lastnega prebujenega duha) pa se tega točno zaveš.

Na POP TV ravnokar reportaža o Tomažu, njegovi družini, zadnjem bivališču in zadnjih fotografijah iz njegovega aparata. Lepo, da so se spomnili njegove obletnice slovesa.

V vasi pod Lang Tang Lirungom je bil Tomaž sprejet k družini kot Sat-i, kar pomeni čisti človek poslan od Boga (čisti duh).
Beseda Sat izhaja iz treh oblik poimenovanja prosvetljenosti v Hinduizmu kot Sat Chit Anand, kar pomeni Sat-čisti duh, Chit-čistost zaznave ob tem in Anand-blaženo stanje ob takšni zaznavi.

Lep prispevek Pop Tv.Presunile so me besede Tomaževega sina.Slediti moraš svojim sanjam...in pustiti sledi...

lep prispevek je bil.Gozdni Joža

Tomaž, četudi si nas pred šestimi leti fizično zapustil, si še vedno z nami !

Tomaž Humar, slovenski alpinist in gorski reševalec, *18. februar 1969, Ljubljana, † 10. november 2009, Langtang Lirung, Nepal

Njegov stisk roke mi bo ostal za vedno v spominu, živel za gore in ostal v gorah.

Čas beži, spomini bledijo, dejanja ostanejo.

Osem let mineva, kar je odšel. In kot da bi ga še včeraj gledal na TV, kako zanosno govori o prihodnjih odpravah, o naslednji steni . . .

10.novembra mineva deset let, odkar je odšel na zadnjo pot. Pot, ki pelje samo naprej, v neznano, pot, s katere ni vrnitve. Za ene nemogoč, za druge junak, tudi idol... Tudi nas kličejo gore, kot so klicale njega, vsakega na svoj način. In tako kot on bomo tudi mi nekega dne prišli na vrh naše zadnje gore in na konec naše poti. Naj počiva v miru...

“Bil je ljubljen in osovražen, vzbujal je občudovanje in zavist, bil je vzor in tarča napadov, in takšna je pot pionirjev, takšna je pot, kadar ni nemogočih poti. Raziskuj, dragi moj Tomaž, brat moj, nekega dne bomo vsi mi hodili po tvojih stopinjah.”
Carlos Carsolja, Tomažev prijatelj in alpinistični kolega