No, pa sem se tudi jaz včeraj popoldne lotila tega brezpotja, in sicer po opisu palčka plezalčka. Na greben sem se povzpela takoj za avtobusno postajo, najprej par metrov po vlaki, nato pa desno v breg. Vseskozi sem sledila stezici, ki se je na nekaterih mestih malo izgubila, ampak če si pogledal naprej, se je spet pojavila.
Težav z orientacijo nisem imela nikjer, saj je treba samo naravnost navkreber. Ko pa dosežeš greben, je pa smer seveda logična. Osvojila sem samo Akle, čeprav ne vem točno, kateri vrh je - tam, kjer je možic ali tam, kjer se potem spustiš dol na sedlo med Starcem in Akletom. Tu se odpre tudi lep pogled naprej na Starca in Kozji vrh. Ko sem se spuščala proti sedlu, sem scagala, saj je bilo na zelo strmem terenu ravno toliko snega, da nisem bila več suverena. Zato sem raje obrnila.
Spust nazaj v dolino je bil na dveh mestih precej adrenalinski, vsaj zame, psa sta bila hladna ko špricer, zato sem si oddahnila, ko sem dosegla najvišjo vlako. Končno na trdnih tleh
Vlaki sledimo v dolino, kjer odvijemo malo po svoje. Po poti nehote plašimo muflone in srne, glavi krivec pa Blue, kdo pa drug. Ko dosežemo Lobnico, sledimo cesti nazaj do izhodišča.
Tura za vse ljubitelje brezpotij, divja in samotna, na parih mestih tudi adrenalinska. Med hojo smo poslušale, kako s Kočne bobnijo plazovi (viden tudi na 4. sliki). Naslednjič se ga lotimo z drugega konca, da se povzpnemo še na Starca. Že tako mora biti
