Matic, hvala za link, teorija mi je že poznana, sam prakse pa nimam.
ljubitelj gora, nobeden ni bil pripravljen ponuditi prevoza, razen ene, ki je bila 20 km stran od mojega bivališča, kamor rabim peš najmanj 3h, z busom ni opcije. Ostane mi nič. Potem pa so tu še inštruktorji, ki so rekli, da je rizik prevelik, da bi me vzeli. Kar pa je že diskriminacija, ampak pustimo. Pa tudi vrstnikov ni bilo.
nJjc, če se primerjam z (celo mlajšimi) vrstniki, potem jaz že nazadujem v vzponih na težje gore, predvsem zaradi manjke avta in družbe. Hodim zase, da ne bo nesporazuma. Ampak moje želje so podobne njihovim. Celo par jih je tukaj na portalu, kjer objave samo "foušljivo" gledam in potem več dni študiram, kako bi prišel vsaj do vznožja gore. Dejstvo je, da imam sedaj daleč največ kondicije, ki jo bom verjetno med študijem izgubil, ker ne bom imel hribov blizu.
Kar pa se sredogorja tiče, pa zame pridejo pozimi v poštev. Tam v travah so krave, kače, dostopnost večina sredogorja pa je enaka visokorju. Pa še bolj vroče je, jaz pa ravno zato rinem višje, da je hladneje. V bivaku 3 se tudi spat ni dalo, tako zatohlo je bilo, pa še kje... Saj mi tudi veliko lahkih 2000akov manjka, pa je dostopnost do Bovca problem. Sem že hotel v Bovec s prestopom v Kranjski Gori, pa mi je bus VEDNO ušel zaradi zamud, in tako sem šel na vse težke ture in se s strahom navdušil nad plezanjem. S tem, da nisem obrnil v Kranjski Gori, ker rabim 6h do tja z busi, ampak sem šel pogledat, kako izgleda neka težka gora. Pripravljen sem bil obrnit, ampak vedno sem prišel, kljub vsem dvomom, tako sem si zamislil projekte osvajanja 2000akov Itd... Ampak okoli Kranjske Gore mi že težjih vrhov zmanjkuje, tako, da ostanejo le še alpinistični. Preden bom imel možnost osvajanja lažjih, bi rad še kot mlad osvojil alpinistične.
Kolesarjenje mi ni všeč, ker ne maram, da mi piha, pa tudi slabo vidim, in se mi je že dogajalo, da sem skoraj pod avto zapeljal, ker ga nisem videl. Tek pa tudi mi ni glih.
Hammond, le kako v AO, če te ne sprejmejo???
Med študijem bi imel zlat čas, pa me nočejo
Nižji cilji pa so že dolgočasni. 1 obisk gore je dovolj zame. Sploh po markiranih poteh mi je dovolj le 1x, ker take poti, kot so na Vrh Vršica iz Kranjske Gore, na Kamniško sedlo iz Bistrice, na Kokrsko sedlo in še kje, tako uničene, da sploh nimam interesa tam hodit. Pa toliko kopriv in ostale šikare, da je joj. Ravno letos sem staknil grde opekline, ko sem šel iz Jesenic na Golico, samo koprivje in ena čudna rastlina me je tako opekla, da je joj...
Martuljek mi je zato všeč, ni dosti ljudi, in veliko je orientacijskih zank za popestritev, in malo je lahke poti.
Recimo cela vzhodna Slovenija mi je nepoznana, ker so težko dostopni, bil sem samo, kar sem bil družinsko, vse ostalo je težko dostopno, ker za vikend še v Ljubljano komaj pridem, tudi tam na AP mi je mučno čakati, in potem sem že živčen, če sploh bo bus, in kaj bom, če obtičim brez busa nekje... To se sploh letos prepogosto dogaja. Ni vlaka, ni busa, in potem je treba taxi klicat, in gre 50 - 100 EUR v nič. Potem pa mi ostane manj za vsa alternativna "zdravljenja" slabovidnosti, ker nekoč le upam, da se popravi, kakorkoli že.
