Padla je ideja, da poskušava osvojiti Stol kar po cesti, a v petek zvečer, ko sem malo pregledovala tele razdalje, sem imela občutek, da bo to izredno dolgo popotovanje in da nama bo vmes sigurno zmanjkalo motivacije. Teh opisov po cesti (razen kolesarskih) sploh nisem nikjer zasledila, če pa že, nisem brala nič vzpodbudnega.
Pri vasi Sedlo sva zapeljala še slab km višje in zastavila hojo po cesti v meglenem jutru. Pa ni trajalo prav dolgo, ko so se nama začeli odpirati pogledi proti Stolu, pa tudi na Krn, Matajur, v daljavi proti zahodu pa na Karnijske Alpe. Hkrati sva puščala vse več dolgih serpentin za seboj, od katerih jih par preseže tudi en km in več.
Ko se je nama cesta iztekla in tudi že malo prej, pa sva zakoračila po novo zapadlem snegu, in hoja je bila pravi užitek. Tam približno se odpre pogled tudi na naše Julijce in lahko bi skoraj prisegla, da lepšega pogleda nanje ni. Zasnežene Kaninske gore, Rombon, Mangart, čudoviti Jalovec, Pelci, Triglav in Krnska skupina, spredaj pa kopno pogorje Polovnika, so prikovali poglede nase. Na vrhu pa pogled na vrsto grebenov, v daljavi pa Karnijci, Visoke ture in Dolomiti. Najdeš praktično vse, kar obstoja, veliko pa tudi že poznanega in prehojenega.
Nazaj grede pa sva stopila še do pl.Božca, kjer je bilo jezerce videti zamrznjeno, seveda tudi cesta tam zasnežena, a pokrajina čudovita. Nad nama pa jadranje beloglavih jastrebov, kar nama ni dovolilo prav hitrega odhoda, čeprav je dan še vedno kratek. Zdelo se nama je, da sva videla tudi planinskega orla in njegov napad na drugega orla.
Na poti sva srečala le enega pohodnika, dva pa malo izven poti. Sva pa pri povratku videla celo avto, ki nama je pripeljal nasproti.
Sva ugotovila, da sva prehodila okoli 24 km, in naredila tam cca 1100 v.m., hkrati pa z vsemi postanki opravila en šiht. Markirane poti, ki je zarisana na zemljevidu zah.JA in krajša vse te serpentine, pa nisva videla.