Sva zadnjič ko sva se vzpenjala proti Krasjemu vrhu, pogledovala proti ne tako oddaljenemu grebenu Kobariškega Stola in bila enotna, da bo potrebno enkrat tudi tja gor. Da bo pa to že naslednja tura, si pa prav zares nisem mislila
.
S hojo sva začela v Breginju, kar pri tabli
. Navdušil naju je namreč en opis poti s krožno varianto, saj če je to mogoče, je to vedno najboljša izbira.
Sva vseeno stopila še par metrov s poti do Izvira potoka Bele, do cerkve Marije Snežne pa ne, sva si rekla, pa nazaj grede. No, pa je pri tem tudi ostalo
.
Najprej sva se povzpela na Stol in nato ob čudenju in občudovanju razgledov, ki se tu ponujajo z vsakim korakom, prehodila greben do Velikega Muzca (tako v kartah, domačini mu menda pravijo Gabrovec).
Vmes postanek pri bivaku, ki je postavljen na sedlu med enim in drugim Muzcem, na idiličnem kraju
. Še dobro, da sva nehala oklevati in se povzpela še na V.Muzec, saj bi zamudila izjemne poglede, zame prav najlepše na celotni poti.
Na poti nisva srečala nikogar, le pri povratku na strmem delu dva avstrijca, ki sta imela namen prenočiti v bivaku.
V Breginju pa je sledilo na parkirišču ob zasluženem pivu še občudovanje vasice in prehojenega, prelepega grebena, ki se boči nad njo
.