Tudi jaz sem se v soboto ob napovedanem lepem vremenu odločil za turo, ki sem si je že dlje časa želel - na Grintovec in Skuto v enem dnevu čisto iz doline.
Malo čez šesto sem parkiral pred domom v Kamniški Bistrici, kjer posebne gneče še ni bilo, je pa bilo avtomobilov toliko več v gozdu ob cesti v Konec - odkar hodim v hribe takšne gneče ne pomnim!
Tudi po poti na Kokrško sedlo sem srečal veliko ljudi in na sedlu pred kočo vse mize polne.
Po jutranji kavi jo mahnem naprej proti Skuti, na Malih vratcih pa zavijem na travnati greben Dolgih sten, kjer se "gneča" konča in čisto sam se počasi vzpenjam po čudovitem razglednem travnatem grebenu in tu in tam opazim na skalah še kakšno obledelo predvojno markacijo. Ko se trave počasi končujejo si privoščim pavzo, nato pa nadaljujem še malo naprej od točke, ko se greben postavi strmo navzgor, kjer nimam več občutka, da sem na pravi poti, zato se spustim proti melišču, kjer bi naj potekala SPDjeva pot čez Dolge stene, pa tudi te ne najdem. Tačas pa za mano pride še Bojan s psičko , ki imata več kilometrine po takih poteh, ki so ali pa tudi niso in skupaj nadaljujemo proti vrhu mimo točke, kjer sem se malo prej obrnil - malo naprej so se spet videli sledovi predhodnikov, potem pa tudi tu in tam kakšen možic in tudi plezanje ni bilo posebej zahtevno.
Kmalu sva se znašla na zelo obljudenem vrhu, od koder se je videlo prav vse, kar se sploh lahko ! Po zasluženi malici in hranjenju kavk, ki so se ta dan ob obilici obiskovalcev res imele priliko najesti do sitega, se posloviva in spustim se proti Mlinarskemu sedlu, kjer še nisem hodil.
Pot mi je bila všeč, razgibana in podobna nadaljevanju čez Dolgi hrbet, ki ga že poznam od prej. Hitro mi gre od nog (in rok) in ko na Jezerskem sirena zatuli prvo sobotno poldne v mesecu sem že na vrhu Dolgega hrbta. Ko sem nazadnje tu hodil sem imel meglo, tokrat pa sem lahko res užival po tej lepi poti med nebom in zemljo. Tu in tam sem zaradi obledelih markacij naredil kak korak preveč, pa nič za to. Srečal sem kar nekaj ljudi, vendar malo v primerjavi z gnečo na Grintovcu. Za Lencko pa nisem prepričan - mogoče med Mlinarskim sedlom in vrhom Dolgega hrbta?(imel sem zeleno majico z dolgimi rokavi in oranžno čelado)
Baročna silhueta Skute se je že približevala in sem si jo moral ogledati še s Štruce, zanimala me je tudi tista voda, ki jo oglašuje napis na skali, pa je ni bilo nič - le vlažna skala v jami.
No, na vrhu Skute sem si spet privoščil daljšo pavzo, potem pa se počasi spustil proti dolini. Pri koncu plezalnega dela poti sem se čez melišča spustil po bližnjici (ki je primerna samo za dneve brez oblačka, saj so Podi v megli zelo neprijazni) do bivaka, kjer mi je prijazna primorska družba v zameno za fotousluge ponudila kavo, ki se je po kakih desetih urah na poti res prilegla. Spust čez Žmavčarje je hitro minil, najprej ekspresno po melišču, potem pa ves čas po prijetni senčki. Nad žičnico sem iz rahlega dolgčasa začel šteti avte ( ki jih je bilo samo še kako četrtino jutranjih) in jih do takrat, ko planinska pot zapusti cesto, naštejem 47. Uau.
Ob šestih popoldne pa sem zadovoljen sezul gojzarje in z velikim veseljem po uspešni turi začofotal v ledeno mrzlo Kamniško Bistrico pred Domom.
