Se večkrat zgodi,da se ti en vrh zatisne v spomin.In tam obstane.Kot pisana beseda na papirju,kot kaka želja otrok,ki pišejo Miklavžu za darilo,na katerega čakajo vso leto.In tako je pri meni pri izbiri tur.Vrhov,takšnih neobiskanih,skritih.Skrbno varovanih.In takšne,zapakirane,kot kako posebno čokolado,varčujemo.Za takrat,ko zmanjka idej...za takrat,ko je telo "naštelano"na min.1000m višinske razlike,z vzponom,ki terja vsaj 3h hoje...seveda v eno smer.
Plan se je v zadnjih urah spremenil.Iz Italije sva prešli na Slovenijo,a vseeno blizu meje.Kasneje sva ugotovili,da sva se pravzaprav še kako prav odločili,saj bi,in tudi sva,prekosili tisto premagano višino 900m.Vredno,vsake minute,vsakega koraka,vsakega diha.
Jezero Jasna v Kranjski gori je počivala.Le oni nad njo so bili že obarvani rumeno,tako spokojni so bili,pripravljeni na in za nove obiskovalce.Jasna slednjih še ni imela,je bila vendarle rana ura.Le tu in tam se je našel kdo,ki je odbrzel mimo,proti Vršiču seveda.Nisva se kaj ozirali,sva raje šli novi avanturi naproti.Planinske table nad Pišnico naju usmerjajo.Najprej ob njej,nato nad njo.Smo se opazovale,čuvale ena drugo.Ob znanilcih pomladi,od resja,telohov,do mačic,sva se zložno dvigovali.In večkrat tudi vzdihovali,navdušeni nad okolico,nad ptičjim petjem,nad pomladjo,ki se nezadržno bliža.Vsa bližnja razgledna mesta sva si ogledali,saj vsako zase odstira nekaj novega.Lepega,skrivnostnega, neraziskanega.Toplo je,zaradi sončnih žarkov snežni kosmi na drevju odpadajo,kot pozno-jesensko listje.Ves čas občutek,da nama kdo sledi.Ne,sami sva se borili s snežno podlago.V spodnjem delu je niti ni veliko,več je je višje.Da je nedelja,je moč občutiti po dolinskem hrupu,vrvežu na bližnjem smučišču.Kot se spodobi,naju spremlja glasba.Dolinska je bila,precej moteča tudi.Pa se nisva dali motiti,zložno sva se dvigovali.Predvsem pa uživali.Nad eno izmed gruščnatih grap na naju preži strmina,nekoliko nižje od oznake za Bedančev dom.Kar fejst se postavi pokonci.Le počasi se dvigujeva,je hoja lažja,če spredaj delam stope.Ti vzamejo nekaj energije,časa.A tega imava na pretek,saj nama je bolj pomembno,da ves čas uživava.So dnevi za uživaje sedaj že tako dolgi,da se jih splača izkoristiti v polni meri.Podlaga pod novozapadlim snegom je mestoma ledena,zato sva previdni, predvsem tam,kjer je večja nevarnost za zdrs po strmem pobočju.Ker strmina ne pojenja,nad nama pa le greben,se sprašujeva le kje je Mojčin dom.A dejstvo je,da do njega potrebujeva precej več hoje,saj je le-ta v snegu precej bolj zamudna,seveda tudi zahtevna in terja precej več volje in kondicije,kot sicer.In je hkrati tudi utrujajoča.Najverjetneje je lepa sobota privabila na Ciprnik kar nekaj obiskovalcev,je bilo sicer lepo in široko shojeno.Razgledi,široki so,odstirajo več poti,meni neznanih.Od Špika in Kurjega vrha,do Prisanka.Tudi v Karavanke sva pokukali,in na ono stran preko njih tudi,do Dobrača in še preko so šli pogledi.Veliko planinskega sveta mi je še neznanega,seveda se odstiranja in spoznavanja novih poti veselim.Na oko oceniva,da je snega cca.30cm,mestoma nekaj več.Novozapadlega nekaj je,kakih 10cm mogoče.Iznenada se nad glavama pojavi stara zgradba,stalno zaprt Dom na Vitrancu.Komu je sedaj namenjen,me niti ne zanima.Je pa škoda,da leži na tej izjemni lokaciji in kazi sicer okoliško,morda pravljično idilo.Kot pravi planinki se vpiševa v planinsko vpisno knjigo.Ne morem se načuditi dejstvu,da je letos tu stalo le kakih 20 ljudi.Verjetno je dejstvo,da je do tu iz vsakega izhodišča vsaj 2h hoje,krivo za tako skromen obisk.Je pa tudi to res,da se marsikdo v tovrstne knjige sploh ne podpisuje,zato realnega stanja o obisku te točke ne ve nihče.Škoda,saj se je že samo za obisk Mojčinega doma na Vitrancu vredno potruditi.Vedno bolj se mi dozdeva,da so najlepše tiste poti,ture,ki nas pošteno"utrudijo".Pri katerih srce pošteno diha,mišice pošteno delajo.Takšnih se po končani turi vedno radi spominjamo,saj se je za njihove vrhove potrebno precej potruditi.Tri dekleta smo si delala družbo pri domu,ena bolj stalna obiskovalka teh koncev.In prav ta nama poda super informacije v katero smer sestopiti v dolino,da nama bo lažje.Mimo stare enosedežnice sva šli,po stopinjah obiskovalcev iz prejšnjega dne.Tako spokojno je bilo,mirno.In super,saj sva bili priča izjemnemu naravnemu pojavu.Redkemu,zato toliko bolj vrednemu.Precej širok in velik sončni sij sva imeli priliko opazovati.Čudovito,nepozabno doživetje.Med zasneženimi smrekami,ki ustvarjajo zanimive podobe,podrtim drevjem,suhimi viharniki in macesni sva hodili,vse do Vitranca in še naprej.Rahle vzpone in padce sva premagovali kot za stavo,le na enem mestu pa je sledil kar nekaj 10m dolg spust.Potem pa spet strmina,ki do vrha ne popusti.Hvala bogu so nama v pomoč jeklenice,sicer je večina pod snežno odejo,z njihovo uporabo je lažje premagati strmino in pot brez stopov,ki jih z mojimi zimskimi gojzarji z lahkoto utrdim v snežni podlagi.Zadnjih 15min je napornih,že prav malo mukotrpnih.A tudi te sva premagali in se neizmerno veselili,da sva dosegli 1745m visoki Ciprnik,sicer fenomenalen razglednik nad Tamarjem.In ponosni sva lahko na ta dosežek,saj je bilo tokrat kar malo naporno.Zaradi snega,seveda.A kjer je volja,je tudi pot.Večkrat sva že in verjetno večkrat še bova tega doživeli.Vrh si deliva še z dvema mladcema,turna smučarja sta,pravzaprav je eden s seboj prinesel celo bord.Navdušena,tako kot midve,nad ponujenimi razgledi.Nisva se pretirano obirali,naredili nekaj fotografij in se počasi,previdno in strumno vračali proti dolini.Hkrati pa uživali ob ponujenim,ki se je bohotilo pred nama.Zaslužena malica pred domom nama je vlila novih moči,zato je bila hoja proti Kranjski gori bolj suverena.Nisva se vračali po isti poti,sestopali sva proti smučišču Vitranc,kjer bo čez teden dni tekma svetovnega pokala.Žal pot nad Bedančevim domov,ki vodi do jezera Jasna,ni bila shojena,zato sva se ob in po smučišču-medtem so proge že zaprli-približevali turistično zelo polni Kranjski gori.Kjer naju je pričakala potrebna in okusna kava.
Tako,spet sem obkljukala en vrh na seznamu.A ta se,namesto,da bi se manjšal oz.krajšal,le povečuje oz.daljša.
Življenje je lepo,če ga živiš
š