Ko pokličejo Trentarske gore, ne preostane drugega, kot da se odzovem klicu. In Čisti vrh je bil včeraj dobra izbira.
Kot običajno, izhodišče pri prvi samotni zapornici. Pot krasijo zelo redke cvetice. So pa bukve odete v bujne zelene pomladne barve. Prvo snežišče je čez Suhi potok, ki se kar glasno oglaša izpod snega v samotno tišino, ki mu družbo dela ptičje petje. Nekaj snega je na poti, ki jo prečkam, v njem pa sledi kosmatinca
, ki vodijo v Ravni dol. Hm, nič kaj prijeten občutek, a se tolažim, da je šel pred mano
.
Dalje mimo planine V plazeh, zavijem levo, nakar se zopet pojavi sneg. Mestoma je pot kar zasnežena, mestoma tudi kopna. Predira se le zgornja plast snega, spodaj je trd.
Vrh me sprejme v samoti z razgledi v "črnobeli" tehniki. Postalo je kar hladno in malo je popršilo. Vračam se po poti vzpona.
V dolini zavijem še k izviru bistre hčere planin, ki je v tem času zelo poskočna in v Lepeno v Šunikov vodni gaj.