Včeraj (sreda, 5. februarja) iz vasi Kal na Črno prst in nazaj.
V Železnikih sem po radiu poslušal vreme: Kredarica -13 stopinj, veter 120km/h, občutek mraza (windchill) torej tam okrog -30 stopinj. Ob tem sem se zadnji trenutek izognil kanti za smeti, ki jo je veter pahnil na sredo ceste. Teorija, da na južnih pristopih ne bo toliko vetra, na osnovi katere sem se odločil, da bi bila Črna prst iz vasice Kal primeren cilj, se mi je nekoliko zamajala. No, v Kalu je pihalo precej manj, zato sem se odločil, da vseeno grem. Pot v gozdu nekako do višine 1200m je bila kopna in začuda brez ledu, višje je bilo nekaj centimetrov novega snega na (pretežno) listnato podlago, na odprtih travah nad Babjim zobom, pa je bilo na poti in po posameznih manjših kotanjah pod novim snegom tudi nekaj starega. Vsega skupaj pravzaprav žalostno malo!
Malo pod prevalom med Rušnim vrhom in Črno prstjo je bilo že čutiti močnejši, severni veter, ki je pihal čez greben, zato sem si nataknil dereze in se dodatno oblekel. To se je izkazalo za pametno, saj na grebenu ob močnem vetru najbrž ne bi imel volje za to. Do koče ni bilo večjih težav, le zadnjih nekaj deset metrov sem zelo previdno stopal po napol zasneženem robu poti, ki pelje nad strmimi travami tik pod grebenčkom. Sam vrh je bil v glavnem kopen. Na njem je, zanimivo, pihalo manj kot drugod. Kljub precejšnji oblačnosti se je videlo morje.
Povratek je bil za spoznanje malo bolj zahteven. Ob koči je pričelo še močneje pihati in to z vseh strani. Želel sem malo urediti opremo, pa na nobeni strani stavbe in v nobenem kotičku nisem našel zavetja. Pod grebenčkom nad strmimi vesinami mi je veter občutno majal ravnotežje, zato sem hodil počasi in cepin za vsak primer držal trdno v rokah. Brez derez bi bila hoja v takih razmerah zelo tvegana. Na širokom grebenu v smeri Rušnega vrha je bilo vetra precej manj, malo bolj je zapihalo le na prevalu, nato je nebeški prepih z vsakim metrom spusta počasi ugašal.