Najlepši so dnevi, ko namesto napovedanega dežja sramežljivo posije sonce. Ko je v soboto, 29.11.2014, odbilo poldne, še nisem točno vedela, kam bi sama s sabo. V pomanjkanju navdiha sem se odpeljala do Sesljana in nadaljevala z raziskovanjem poti. št. 23, ki sem jo odkrila pred tednom dni. Več na povezavi:
http://www.hribi.net/trenutnerazmere.asp?slo=1&gorovjeid=26&id=6313 S hojo sem pričela na koncu Sesljana oz. naselja Sv. Mavra. S ceste Sesljan-Nabrežina zavijemo desno tik pred mostom, po katerem pelje železnica, in po slabem km parkiramo v bližini skladiščne hale špediterskega podjetja. Po poti 23 sem po približno 10-ih minutah prišla do vodnega stolpa in nadaljevala po stezi, ki poteka po deloma poraščenem, deloma pa kamnitem kraškem terenu med grmički žajblja. Po približno 20-ih minutah sem prišla do naslednjega razpotja, kjer pot 23 zavije levo in v bližnjici pripelje do hale, kjer sem parkirala. Nadaljevala sem po desni poti št.1. Steza se strmo spušča skozi gozd in tako obide hiše, mimo katerih bi šla naravnost. Po nekaj minutah se priključi na kolovoz, kjer se z obalne ceste za Trst priključi pot št. 1. Po kolovozu sem se hitro povzpela do naslednjega razpotja. Po kolovozu levo smo v nekaj minutah na izhodišču pri hali. Nadaljevala sem po stezi desno in prišla do razgledišča Tiziane Weiss. V nadaljevanju se pot razcepi. Izbrala sem desno pot po robu čez vse bolj kamnit in razgleden teren. Kamnite vzpetine ob poti so nastale pri gradnji železniškega predora, ki gre pod potjo. V nadaljevanju se pot št. 1 kmalu priključi na Ribiško pot z Nabrežine, ki zavije strmo po bregu navzdol in pripelje do morja v Pristanu pri Čupah. Po Ribiški poti sem šla le do razgledišča Pod Oljščico in se nato vrnila na pot št. 1. Pot po mostu prečka železniško progo in se pod srednjo šolo v Nabrežini nadaljuje po učni poti. Široka in ravna pot je precej obiskana in priljubljena tako pri sprehajalcih kot tekačih. Po približno 15-ih minutah sem prišla do neoznačenega razpotja, kjer zavije učna pot v hrib levo, naravnost pa se nadaljuje do vasi Križ. Pot št. 1 zavije kakšnih 5 minut prej, pa sem spregledala odcep. Po krajšem vzponu sem prišla do vodnega stolpa, ki se skriva v gozdičku, zato je po razglede potrebno na vrh stolpa. Zarjavelo in mestoma preperelo stopnišče terja nekaj pazljivosti.
Vračala sem se po isti poti, le da sem na razpotju pri razgledišču T. Weiss skrajšala pot po kolovozu in stezi mimo hale.
Pot od vodnega stolpa v Sesljanu do vodnega stolpa na Nabrežini gre večinoma po ravnem. Zaradi kamnitega terena dobra pohodniška obutev ni odveč. Ker pot poteka med prometno železnico in cesto, je kar precej hrupna. Odtehtajo pa razgledi na širno morje, ki krasijo večji del poti. Dolžino bi ocenila na 2-2,5 ure v obe smeri, jaz sem z nešteto postanki porabila 3,5 ure.