Sem kar nekaj časa razmišljala naj to zgodbo objavim ali ne, pa vseeno, da ne razmišljamo samo o neodgovornih Čehih in drugih tujcih, poglejmo na svoj prag.
Sobotno dopoldne potepanje okrog Donačke in potem na vrh. Štart izpred Žerakove domačije okrog pol enajstih. Na parkirišču parkirana dva avtobusa, zanimivo, pomislim sta pač parkirala do ponedeljka zjutraj. Izletnik Celje.
Vendar sem kar kmalu ugotovila, da sta pripeljala otroke, saj se je po gozdu slišalo veliko glasov. No, pa jih dohitiva, v prepričanju, da bodo zavili desno, v smer Rudijevega doma.
Pa ni bilo tako. Presenečeno zrem v to dolgo četico otrok, ki si malo na sedlu odahuje.
Moje vprašanje, če veste kam greste,poznate pot ...
Malo jim opišem pot, opozorim na nevarnosti, bolje da spremenijo smer ...
Ne nas strašit, mi odgovori gospa, to pot so nam izbrali. Imamo spredaj vodnika, povejte še njemu. Z gospodom se je pogovarjal že moj mož, nato še sama, ampak dejal je, da pozna pot in da bodo otroci že zmogli.
Groza. Vedela sem, da jim ne bo lahko, vendar mi ni bilo jasno, kako lahko vodnik prevzame odgovornost za vse te otročaje, nekateri so bili stari kakšnih pet let.
Ko sva se vrnila na izhodišče, sva srečala šoferja, s katerima se je odvil pogovor. Otroci so srečno prispeli na vrh, učiteljice so bile zaskrbljene ...
Po zaključku pogovora sem ugotovila, da sploh ni bilo vodnika, ampak je skupino vodil nek starejši domačin, ki verjetno že dolgo ni bil na tej poti, bili so otroci od 1. do 3. razreda in predvidevam, da so imeli športni dan in da opravijo delovno soboto.
Sprašujem se, ali so se učiteljice zavedale svoje odgovornosti, da sploh niso imele pojma na kakšno pot se podajajo in to brez vodnika z licenco, saj če bi ga imeli, bi otrokom privoščil malo več lepih trenutkov in uživanja v naravi.
Zgodba se je tokrat srečno končala, potrebno bi pa bilo govoriti o odgovornosti odraslih oseb.
Kje so pa tukaj starši? So morda vedeli, kakšno pot bodo morali prehoditi njihovi otroci?
Lp!