Pohajkovanje po KSA je uspelo, čeprav čisto vse ni šlo po načrtu. Začelo se je dobro, pot z Okrešlja na Kamniško sedlo se mi je zdela lahka in bila mi je všeč. Prometa pa kot na avtocesti! Na prečnici Kamniško sedlo - začetek vzpona na Planjavo so se mi dvakrat pošteno tresla kolena na nezavarovanih delih, kar pomeni, da za takšne poti pač nisem narejena
. Pot čez Srebrno sedlo do Korošice je krasna, polna lepih razgledov in ravno prav razgibana, da ni dolgčas. Kocbekov dom na Korošici je prijetna postojanka, spali sva kot ubiti
. Ne prezgodaj zjutraj sva krenili po direktni poti proti Ojstrici, a sem sama ocenila, da je bolje, če nekoliko pod vrhom obrnem. Nisem bila edina ta dan
. Spust in vzpon do Škarij po najlažji poti je bil prijeten, pri sestopanju s Škarij pa kolena spet niso hotela biti pri miru
. Po tem relativno kratkem spustu sledijo neskončna melišča in gruščnate vijugave potke. Zvrneš se lahko praktično na vsakem koraku, a na srečo le - na rit
. Pri Klemenči jami je bilo že pošteno vroče, da o dobrih dveh kilometrih od Doma planincev do avta pri slapu Rinka sploh ne govorim! Zaslužena ledena kava v Penzionu Na razpotju in srečanje s staro prijateljico Benčo pa sta le še zašpilili prekrasno preživet vikend
.
P.S.
Kako hudiča obrnem tele slikce, ki nočejo stati pokonci?