Tudi midva sva se v soboto pridružila tradiciji pohoda na Golico v času cvetenja belih narcis. Bolj ko sva se bližala domu Pristava, bolj skeptično sva zrla v grozeče temne gmote na nebu; proti sedlu Suha so bile videti vse nižje, enako ko sva zagrizla v strmino pod Malo Golico in na greben Krvavke, kar naju je navdajalo z zla slutnjo o morebitnem hladnem tušu na vrhu. Tudi ta pridni, ta zgodnji pohodniki so ob vračanju z vrha povedali, da je gori kar oblačno, predvsem pa zelo vetrovno in mrzlo; kapuce in rokavice ter trak iz nahrbtnika so še kako prav prišli (hvala za nasvet, da je treba imeti s sabo). Prijetna družba pohodnih navdušencev (lep pozdrav vsem
) je v pogovoru razkrila, da se pravzaprav že malo poznamo – tako na daljavo, s foruma, in ob prijetnem klepetu smo bili kot bi mignil na vrhu, tu pa nas je nagradilo tudi sonce, ki je končno posijalo in odprlo vidljivost prelepim razgledom proti Kepi, Dovški babi, Struški in v dolino Drave ter zeleno(rjavih) jezer na avstrijsko stran; le mrzel veter je neusmiljeno bril okrog rdečih lic in ušes (tudi majhne snežne zaplate so še prekrivale kotanje), da smo jo raje jadrno popihali navzdol, v zavetje pri koči, kjer pa je bilo prijetno toplo. Obiskovalcev je bilo ogromno (kot avgusta na Triglav), tudi pesem Golica izpod spretnih prstov harmonikarja ni manjkala. Sicer razkošne lokacije narcis so zaenkrat še v nižinskem delu, pa kljub temu dovolj, da vidiš to dih jemajočo lepoto, ko možgani umolknejo in s polnimi čutili zajameš opojno sladkost omamno dišečih belih cvetic. In pot? Res je prekrasna, ta po grebenu, brez bojazni za kakšne hude zdrse kot sem nekje zasledila in hvala vsem, ki ste nam jo vzpodbudno opisali na forumu. Lp