Pred nekaj urami sem se vrnila iz Goteniškega Snežnika. Ja moram priznati, da sem še čisto pod vtisom stopinj.
Najprej sem šla doma na internet iskat kako zgleda stopinja medveda v snegu. In ugotovim, da to je to, kar sem cel čas mislila na poti. Sploh pa sedaj ko še najdem tale forum. Če bi ga prej prečitala definitivno ne bi ša sem, ampak kam drugam.
Drugače po naravi nisem boječa, ampak živali se bojim. Ko sem videla prve stopinje sem si rekla, pa saj to ni to in šla naprej. Ampak bolj, ko greš naprej več je snega, več stopinj vidiš in si rečeš pa ne more biti kaj drugega. Seveda sem začela tehtati ali naj se obrnem ali naj grem naprej, kajti imela se prvotni plan, da naredim krog navzor iz Gotenice , navzdol proti Kočevski reki. Definitivno bi se obrnila, pa mi ni dišal tisti strmi del pod kamnitim zidom. Imam še namreč strah pred višino in mi je bila ljubša pot navzdol po gozdni cesti. Ja seveda sem začela žvižgati in juckati in še se sama s sabo pogovarjati in še kaj. Vmes sem pa cel čas premišljevala kako sem nespametna, da se nisem prej pozanimala. Probala sem se vsega spomniti, kar sem kdaj slišala, kako reagirati ob srečanju z medvedom. Seveda nisem naredila nobenega odmora samo hitela sem naprej. Sem mislila, saj bo kmalu bolje, ko pridem na gozdno cesto, ampak nič, zdelo se mi je še več stopinj. Meni se je zdelo, ko da bi se sprehajalo mravljišče medvedov in ne samo eden. Na vsakem koraku sem videla stopinje. Izginile so komaj, ko sem se spustila po gozdni cesti zelo nizko proti glavni cesti čez Gotenico. Vse skupaj je bilo precej adrenalinsko. Torej tisti, ki ste junaki kar gor (po možnosti v družbi), jaz ne grem več gor, vsaj tako kmalu ne.