Ideja se je v glavi kalila že nekaj let. Letos pa sem začutil še notranji klic tega grebena. Nisem se mu mogel upreti.
Ob pol sedmih si oprtam nahrbtnik in začnem v smeri planine Bala. Ta pristop naj bi sicer bil daljši, a me komentarji o koprivah do pazduhe odvrnejo od poti čez planino Bukovec
Pot se zložno vzpenja, razgledi na vse strani pa so čudoviti, tako da vzpon do planine Bala hitro mine. Od tam nadaljujem naprej proti sedlu Čez Brežice. Vmes presenetim skupino sedmih ali osmih orlov, ki se je hranila s poginulo ovco. Res je veličasten pogled na te živali od blizu.
Na višini cca. 1560 metrov zapustim markirano pot in se usmerim desno proti sedlu Vrh Osojnika. Od kakšne sledljive stezice ne duha ne sluha, malo višje sicer opazim dva ali tri možice, to je pa tudi vse. Še nekaj časa sopiham v strm breg, ko le pridem do sedla, ki ga označuje možic. Naredim krajši postanek in se opremim; zdaj gre za res
Teren takoj postane zahteven, greben se zoži in hitro dobiš vpogled v to, kar te čaka celoten čas prečenja. Po 45 minutah stojim na Velikem Pihavcu. Od tu nadaljujem navzdol do mesta za spust. Pripravim vrv, se spustim in že spet zvijam štrik. Iz škrbine je še kratek vzpon na Mali Pihavec, na katerem na moje presenečenje stoji pravo ozidje
Spustim se do vmesnega neimenovanega vrha in si privoščim kosilo ob čudovitih razgledih. Po daljšem posedavanju nadaljujem spust proti spust proti Obljaku. Pod vrhom najdem prehod, ki se izogne rušju.
Sestop je zgodba zase. Se strinjam z Jovanom, ki je zapisal, da je najtežji del ture. Začnem nekoliko v levo, da se izognem rušju, a kmalu ugotovim, da bo treba nazaj proti grebenu. Po sitni in strmi prečki sem nazaj na "poti", to je ozkem grebenu, ki se spušča strmo navzdol. Sestop je kombinacija plezanja in objemanja travnatih šopkov. Vmes preplezam še zelo zračno skalno stopnjo. Nižje dosežem prva drevesa, super, si mislim, malo boljši teren. Pa seveda ni, strmina je še zmeraj huda in še nekaj časa traja, da pridem do malo lepšega terena v gozdu. Malo nad dolino se teren spet postavi pokonci, pa še veliko podrtega drevja ovira gibanje. Ko imam tega sestopa že čez vrh glave se po dobrih dveh urah znajdem za domom PUS. Od tam se sprehodim do avta in po devetih urah zaključim to divje prečenje.
Tura je res divja, po moji oceni za pomembno stopnjo težja od npr. grebena Pelcev ali Loške stene. Greben sicer ni dolg, je pa konkretno zračen in zahteva varen korak. Sestop je definitivno najtežji del ture, tako fizično kot orientacijsko, saj se hitro lahko znajdeš v neprehodnih strminah. Skratka, enkratno gorniško doživetje