Včerajšnji dan, kot se je izkazalo na koncu, morda ni bil primeren za tale greben, a kaj ko je bila želja prevelika.
Tura: iz zadnje Trente na Bavški Grintavec in potem po grebenu do Svinjaka in dol v Kal Koritnico.
Pristopi iz severa na BG (vse kar skonvergira na severni greben) so uradno zaprti (obledele table pravijo začasno, a je jasno, da bo ta začasnost precej trajna), samo podrtija, nekaj varoval je še uporabnih, vsaj na ključnih mestih...
Potem po grebenu do odcepa markirane poti za Bavšico - po mojem mnenju za tiste, ki se držijo markiranih poti, dovolj velik izziv - markacije obledele, pot težko sledljiva; skratka recimo temu lažje brezpotje v slovarju te spletne strani.
Od odcepa naprej po grebenu najprej čez Vrh ruš - ruševje tu ni problematično, umikanje proti severni strani.
Od Pri banderi čez Vrh ovčje planje do Kozje planje sama poezija, celo tako lepo, da posediš skoraj predolgo.
Z vrha Kozje planje globok obvoz po južni strani - hvala predhodnikom za koristen nasvet. Tu in tam v strmih travah že koristi bajla (ni pa še kritično). Z nižjim obvozom nadaljujem še naprej proti Špičici skozi morje rumeno cvetočih grmičkov. Levo (nekaj metrov) od njenega vrha je lepo vidna grapica, po njej dol do poševne travnate rampe, ki pripelje do strmih trav - po njih desno malo pod sedlo proti naslednjemu kupu. Na tega najprej nekaj metrov v levo, potem skoraj direktno navzgor.
Od tu naprej pa po gverilsko skozi pravi ruševnati pekel
, ki ti ne da dihat do Svinjaka. Ta del je najlepše opisal že Jovan - za norce in mazohiste.
Najprej spust, kot so nakazali že predhodniki, po ruševnati flanki. In navzgor po nekaj manjših kupih na Ostri rob, kjer so me ujeli najprej Andrej, nekaj minut za tem pa še Matej in Urša. Kako malo verjetno je, da se na takem grebenu najdemo... Skupaj smo potem nekaj časa skupaj nadaljevali boj z ruševjem, jaz sem potem začel zaostajati, ker me je že pošteno načela vročina - tokrat sem podcenil dolžino ture, vročino in sonce ter vzel premalo tekočin - pomagala sta mi Matej in Urša.
Z Ostrega roba smo zavili navzdol po grebenu precej v levo do ruševnate grape, po njej globoko do trav, kjer se odpre prehod v travnato grapo, po kateri se spustimo do strmega travnatega prehoda po južnih pobočjih, da obidemo navpičen grebenski kup nad nami. Tu res prav pride bajla. Od tu navzgor - vsak od nas po različni varianti nazaj proti grebenu.
Vsakič zmotno pričakuješ vrh Svinjaka
. Kupov je še kar nekaj, v dolžini skoraj 0.5 km. Vse v obupno gostem ruševju. Nekaj metrov prehodov izkoristiš, a pomaga nič kaj dosti. Še posebej, če te matra izčrpanost.
Končno dosežemo vrh Svinjaka. Od tu dol pač nimaš druge izbire, kot da stisneš zobe in prideš dol, kakor veš in znaš. Vsaj ruševja ni treba več prenašati