Čista jeba. Namreč, za vsakogar pride pomlad, ki je ne bo dočakal. Zato je vredno vse pomladi, tudi tisti čas vmes, med eno in drugo, izkoristiti kar se da, seveda tudi kot se zmore. Letom primerno razumljivo sčasoma vse manj. Vse je na tebi. Ali daš vse od sebe in zvečer ležeš k počitku, zadovoljen s tistim kar si tisti dan zmogel, opravil, četudi je šlo za pol ure sprehoda ali grabljenje odpadlega listja na vrtu, ali pa zagrenenjen in zatežen ves zlovoljen ležeš v posteljo, ker nisi več tak kot pred mnogimi leti in seveda tudi ne zmoreš niti približno več toliko, in si iz jutra v jutro bolj zagrenjen, slabe volje, po domače tečen in utrujajoč. Poznam vrsto ljudi, ki so jih doletele poškodbe in bolezni, da so se komaj komaj postavili na noge in potem včasih kot hudič na križu trpeli, ko smo šli v gore, ne samo peš, tudi na turno smuko. Na moje vprašanje, čemu tako matranje, so imeli vsi sila podoben odgovor: dvakrat, trikrat ostanem doma na kavču in ne bom več shodil, bom zaležan in potem res ne bo šlo več. In so trpeli in je šlo nekako, potem pa se jim je tolikanj izboljšalo in se je dalo gor ven vsaj brez hujših bolečin, čeravno še vedno s precej muke. Carpe diem, ali kako že pravijo
