Grebensko prečenje Loške stene

Drago, če ne bi videl, ne bi verjel.
Za nas (mene), bi moral biti dan dolg 40 ur, pa dve gostilni vmes postavljeni.
Omenjena tura zares presega meje mogočega.

Malo sem brskal po netu in našel poleg zgoraj omenjenega Ercegovega enodnevnega zimskega prečenja le še Tadeja Goloba, ki je opravil velikopotezno turo trinajst let pred njim.
http://www.primorskestene.com/grebenska-precenja-gora-na-soncni-strani-alp/greben-vrhov-loske-stene

Napisano je že vse, še enkrat hvala, da sta me vzela zraven in upam, da me še kdaj bosta ter seveda najlepša hvala, da sem lahko nosil štrik.

Tone, ali je slika 21 za Jožico Lisjak?

Jaz sem pa mislil, da si samo hribovc, Ivo. Evo, tu imaš njen glas in stas.
https://m.facebook.com/oljapoprockmuzika/posts/1977070492571273

Prav v veselje mi je bilo, Boštjan. Ja, štrik bi pa moral bit zate vsaj 100 metrski, da bi te vsaj malo bremzal.

Bravo, druščina! Že dvakrat sem pogledala slike in me prav noge srbijo bi šla kar z vami...

Mene tudi,(srbijo) od klopov, še včeraj sem si jih ven pulil.
Neža, ti si zdej dva mesca frej, jest tut, pa kam greva.

Potem sem pa srečo imel, da sem samo enega klopa iz hlač frcnil. Ja pomagajo dolge hlače in dolga majica.

Absolutno je boljše, kot gola koža, očitno pa jih moj švic močno privablja in me niti skafander ne bi popolnoma zaščitil.

V soboto(8.8.)prečenje od Krnice do Briceljka. Pričakoval sem,da ne bom srečal nikogar,pa me do vrha ujame mladenka,s katero sva potem skupaj nadaljeva po grebenu. Greben lep,razgledi čudoviti,vreme fantastično. V planu je bil prehoditi cel greben,pa se " zalomilo" na vrhu,kjer srečava še tri pohodnike,s katerimi smo veselo kramljala. Nato mi je bil pa se ponujen prevoz v dolino,ki pa se mu nisem mogel upreti.

Po skoraj enem letu od dneva, ko sem prečil greben Bavških Pihavcev, spet parkiram v Bavšici. Oprtam težak nahrbtnik in malo pred šesto krenem na pot. Malo nad zaselkom Logje, kjer pot preči skalnat podor, zavijem levo v breg. Iščem stezico, za katero sploh ne vem, ali še obstaja. Nekajkrat se mi zdi, da jo ulovim, a kaj kmalu spet izgine. Zato nadaljujem po svoje proti predelu z imenom Slapce. Pod stenami zavijem v levo ter prečim zaraščena pobočja. Hoja po drsečih travah je kar naporna. Ko se svet navzgor začne odpirati, se spet usmerim v breg. Dvignem se do spodnjega roba Velike Rupe. Tam zagledam prehodno grapico, po kateri se povzpnem na greben Kobile. Ta me priprelje na Vrh Krnice, kjer ob devetih že uživam v razgledih. Po počitku se opremim za nadaljevanje. Prvi del prečenja do Briceljka je res absolutna uživancija, čudovito "luftno" grebenčkanje. Pod vrhom Oblice me preseneti vrv, ki je ob mojem prvem obisku tu še ni bilo. Zato pa ni več prusika tam, kjer je res dobrodošel - pri spusti z enega od stolpičev čez gladek trebuh. Povežem dva svoja prusika in že sem čez. Na Briceljku je čas za prvo malico in ogledovanje nadaljevanja. Ob enajstih se začnem spuščati proti škrbini pod Moreževim stražarjem. Sledim opisu Marjane in Marka in lepo najdem prehode tudi v delu, ko se greben prelomi. Pod stražarjem prečim v desno in po razu navzgor, nato pa v enem najbolj zračnih delov ture splezam v škrbino in po polički na Koritniški strani pridem v nekoliko lažji svet. Stopim še na vrh stražarja, kjer postavim možica. Naprej do Moreža gre lepo, pa tudi naprej na drugo stran se prehodi po in ob grebenu odpirajo kar sami od sebe. Kmalu sem pri "odcepu" za Votli vrh. Poiščem pravi prehod in splezam do škribinice in nato na vrh. Sestop v škrbinico se mi je zdel najtežji del ture, saj v sestopu kar konkretno plezaš. Sledi povratek na greben in nadaljevanje na Mali Bedinji vrh, z njega pa naravnost naprej v Konjsko škrbino in nazaj proti nebu na Bedinji vrh. Med sestopom me presenetijo človeški glasovi in kmalu zagledam navezo, ki se vzpenja iz nasprotne smeri. Nadaljevanje je nekoliko lažje, pa vseeno ne lahko, saj so noge že utrujene od vseh vzponov in spustov. Zadnji detajl na turi je sestop z Bavha, saj je greben še kar oster, a tudi tu se najdejo dobri prehodi. Na Plešivec stopim ob treh, zadovoljen in utrujen. Sestop skozi Balo je prav prijeten, še posebej nižje v gozdu je pot res lepa. So pa tudi tu plazovi naredili škodo. Na poti na večih mestih leži podrto drevje, vendar kakšno hujše pretikanje med vejami ni potrebu. Turo zaključim po dobrih enajstih urah zadovoljen in z velegrebenom v žepu.
Po tehnični plati se mi zdi, da je prečenje za stopnjo lažje ob sosednjih Pihavcev, fizično pa je zelo zahtevno, saj je greben res dolg in v drugi polovici precej razgiban, tako da se nabere kar lepo število višincev. Vsekakor prekrasno prečenje, ki ga kaže še kdaj ponoviti.

Krasno, čestitke.

Super, bravo!!

Čudovito, čestitke!

To pa je tura, čestitke!

Za spust v škrbino proti Votlemu vrhu so nameščena kar tri sidrišča.

Hm, jaz nisem videl nobenega no, saj gre tudi brez

Drži. Da se po naravni razpoki, ki vodi prav do sedelca.

Ja, je lepa in zračna plezarija

Ker nama jo je ​"​Italy​"​ zagodla, op. prelaz Predel je od ponedeljka do sobote, med 19​​h-6h zaprt, bojda do 20.06.2022, obnova-prenova galerije, sva po reševanju večerne logistike, pristala v Bcu. So-uživač hitro najde zamenjavo in še kako je presenetil. Sicer se je meni zdel malo smeli plan, pa sem si mislila, če si on upa z mano, pol grem še js, hehe
Joj, joj​, ​jutranje vstajanje, vedno težje, a nekako se le spraviva, js še napol meže, do Bavšice. Prijeten začetek, mimo Logje, do še vedno aktivnega podora, kjer zavijeva ​levo, ​na podrtijo in strrrmino, ki kar pridobiva z višino​, ​v​se do ​Velike Rupe. Tu prvič malo posediva, občudujeva ambient, od daleč naju opazujejo tukaj redki redni​ stanovalci​. ​Nadaljujeva v iskanju najboljš​ih​ prehod​ov ​do greben​a​, še malo in že sva na ​V​rh Krnic​e​, jupiii. Ko sem bila prvič na vrhu, ​je bila ​megla​​​ in še snežn​a​ ploh​a​, danes pa,…neskončni razgledi. Sledila je malica, ​no, js apetita nisem imela, je pogled kakopak uhajal naprej, na ozko in prepihno​ in prečenje je bilo »na on«…že prva ozka prečka​​ in nato kar ​direkt v skalo, kjer je tudi štrik, malo grebenčka, nato trije stolpiči​, gladek abzaj in po Oblici in Vrh Rup, sva že stala na Oltarjih. Meni malo zoprn sestop, mix vlažnih trav, zemlje in skal ni​ ravno​ za vriskati, a so tri ​sidrišča​, tako, da je šlo lažje. Nato še par višincev, navzgor seveda, do Briceljka in prva polovička, zame dosegljivega grebena, je dobila kljukico. Uff, veselje, veselje nad uspelim prečenjem. Apetit se je vrnil, neprecenljiva malica ob razgledih in sramežljivo strahospoštljivo spogledovanje na nadaljevanje, mogoče pa kdaj?!...
Sestop iz Briceljka, proti Bali, ​brez posebnosti, sicer se pot izgublja, so možicli, a moraš vseeno biti pozoren, te hitro zanese kam po svoje. No, v travah pot še manj sledljiva, sploh zdaj, ko vse cveti, buht​i, sploh ne vidiš, kam stopaš in je hoja naporna, tako, da se je do lovske koče kar vleklo. Nadaljevanje po markirani, ki​ ​tudi ne skopari z zelenjavo​,​ sva zaključila ​na jutranjem izhodišču.
Izpolnjeno​ že dolgo željeno​, sploh pristop čez Slapce divji,​ saj ni nič, kar bi dalo slutiti na stezico, stečino, greben zračen, ponekod ozek, dobra skala, pospešen utrip​ in uživancij​a...res so to konci za dušo​ in zagotovo kmalu spet...​