Včeraj sva z bratom Vinkom uživala na tem grebenu. No, malo sva tudi trpela, ker greben je res dolg in terja popolno koncentracijo skoraj ves čas. Ni lagodnega sprehajanja po travnatih preprogah, kot je to na grebenih Loške stene, na Kanceljnih, Pelcih, Pihavcih,... Resnično si ta greben zasluži najvišjo oceno, kot sta že tudi Jovan in Juš ugotavljala.
Ker sva midva že v letih (skupaj 115 let), sva turo razdelila na dva dneva. V petek proti večeru sva pristopila do Bivaka1 v Veliki Dnini in tam prenočila. Bil je res lep večer, mir in tišina, brezveterje. Ob pivu sva kar obsedela zunaj na klopci pred bivakom lep čas. Morda bom pa na koncu spremenil mnenje o bivakih!?
Včeraj zjutraj sva ob 5.45 startala in po mikavnem SZ grebenu prišla na Veliki Oltar. Resnično je to najlepši pristop na ta mogočni vrh. Nič se nisva veliko obirala, ampak sva kar nadaljevala naprej proti Visokemu Rokavu. Po lepih, vendar zagruščenih policah sva s pomočjo številnih možicev kar hitro stala na drugem mogočnem vrhu Martuljka.
Tam pa se je začelo zares. Pred nama se je pokazal greben proti Škrlatici v vsej svoji veličini. Že takoj na začetku sva začela s spustom po vrvi, da sva sploh prišla nanj.
Potem pa pod t.i. financarji čira čara sem in tja, dokler se ni povsem zaprlo in sva po strmem žlepu končno pristopila nazaj na greben. Da sva lahko pogledala še na drugo stran in pozdravila še mlajšega brata, ki se je s skupino podal na Špik. Po številnih prečenjih, spustih po vrvi, plezanjih na roglje sva prispela do najbolj ošiljenega tretjega vrha, ki je najtežje dostopen. Vendar pa je tam skala odlična in to pretehta vse ostalo. Če bi bil cel greben takšen in takšen, kot je potem plezanje po razu proti Škrlatici, bi dobil tudi najvišjo estetsko oceno. Žal sta to samo kratka detajla tega grebena, ki ponudita velik užitek plezanja.
Ob 15.10 sva stala na vrhu Škrlatice in bila vesela, da nama je bilo dano preživeti takšen dan tam zgoraj, kjer sva najraje.
Čakal naju je še samo dolg sestop preko Kriške stene v Krnico in do Vršiške ceste do avta. Ampak to ni bilo več pomembno, ker sva itak do teme tudi to uresničila.
Na koncu naj povem še to, da so bili vsi ti grebeni, ki sem jih ali jih v začetku še nisem objavljal, bratov projekt "osvajanja" slovenskih dvatisočakov (412 na njegovem seznamu). Včerajšnji (Vrh Rokavskega grebena) je bil 411., torej predzadnji!