Zaužiti dan, tako lep in čudovit, kot je bil današnji, je enostavno neprecenljivo. In bilo bi ga škoda zamuditi oz. spustiti iz rok
.
Vremenska napoved je že konec preteklega tedna vse tja do srede obljubljala sončno in toplo jesensko vreme, ravno pravšnje za obisk hribov
. Včeraj na vrat na nos pohitim do šefa
, ga pocukam za rokav, če mi lahko odobri dan dopusta, sledi pozitiva pritrditev in že čez nekaj ur splaniram današnji dan
.
Po vseh možnostih, ki so nama "ROJILE"
po glavi, sva se na koncu odločile za tisto, ki je od vseh najvišje-vsaj po višini, ne pa najvišje na seznamu želja-vsaj ne pri meni
. Po lepem "sprehodu" na Babo nad Čemšenikom(lep razgled na Grinto in Kočni) se že v nedeljo nekako sinhrono odločive, da bi bil Grintovec tisti "the one"
, ki bi ga radi obe dosegli. Mojca pa sploh, saj seveda na njem še ni bila, jz pa od lansega oktobra tudi ne.
Torej,objava velkavrha izpred nekaj meseci, ki se tiče vzpona do Cojzove koče, me je prepričala, da se povzpneva iz Suhadolnika Čez Taško, sestopili pa bova po lažji, torej stari poti. Pa še kako prav sva se odločili
. Parkirišče spodaj-še višje od najvišje kmetije, je imelo že enega obiskovalca. Sami tu le ne bova. Zgoraj, nekaj nižje od odcepa za Taško in staro pot,pa le še en jekleni konjiček, in to je to. Fino, torej gužve ne bo
. Kmalu jutranje sonce osvetli zame še vedno izmikajoči se Kočni
. Kar "poletiš" gor, ko vidiš take prizore
. Strma pot se v ključih dviguje ob hudourniški grapi. Jeklenice in skobe so super in lepo nameščene, zgoraj pa tiste lojtrce prav očarajo. In seveda popestrijo pot. Lepo. Počasi se dvigujeve do koče. Pot se do nje, vsaj zame, kar precej vleče, ampak nič "jamrat", kar pot pod noge pa bo šlo
. Gor je bil že eden pohodnik. Tu gor je prvič. Midve se dobro uro predajava sončnim žarkom, saj je v zavetrju res toplo
. Kavk je tu ogromno. So pa že skoraj "udomačene", saj bi si prilastile celotn nahrbtnik
, če bi jim to le dovolili. Pohodnikov je bilo kar nekaj, večini je bil cilj Grintovec, se je pa našlo tudi nekaj tistih, ki so planirali na Skuto
. Tako sva počasi urno stopicali proti vrhu in ga ob čudovitih, kaj čudovitih, božanskih razgledih
po 2,5h tudi dosegle. Bili bi še hitrejši, če se nebi neprestano ozirali proti Vrhu Korena, kjer je helikopter imel neko akcijo-ne vem pa, reševalno al kakšno. Nekajkrat je šel v dolino, pa se spet venomer vrnil. Ob vzponu pokramljave z nekaj sestopniki, ki so nad zares lepim vremenom navdušeni, tako kot midve
. Vrh je danes doseglo tudi nekaj pristopnikov iz Jezerske smeri. "Sneg je, sneg, zoparn je tisti led, ki ga je precej več, kot sem si mislil", slišim od gospoda, s katerim smo se pogovarjali pred kočo. Onemogočil mu je namreč vzpon na obe Kočni. Par, ki smo bili skupaj na vrhu, pa je podal izjavo, da sneg sicer je, a da se mu lahko izognemo
. Zavetrje sva našli nekaj metrov pod vrhom. Topel jesenski sonček je bil tako prijazen, da naju je grel še skoraj celotno pot do avta. Po cca.1,5h sva pri koči. Na hitr neki spijeva in pojeva, nato pa brž v dolino, da naju ne dohiti noč. Z prijaznim in gostobesednim gospodom
, ki smo debatirali pred kočo, smo del poti hodili skupaj, nato pa vsak po svoje. On čez Taško, midve po stari poti. Ponekod mokre drevesne korenine in skale so povzročile občasno tudi stik zadnje plati z tlemi
. Čez Taško bi se lahko bolj klavrno in nesrečno končalo, če bi kje kateri spodrsnilo. Za konec lepega dneva sva opazovali tudi sončni zahod, ki je spet pobarval vse okoliške vrhove v zlato barvo
.
Za nama je spet eden tistih lepi dni, zajetih in NAUŽITIH z veliko žlico, ki je bil namenjen hribom
. Takšnih razgledov, kot so bili današnji, zadnje čase nisva bili deležni, zato sta bila sreča in veselje nepopisna, nasmeh na obrazu narisan do ušes, srce je prijetno poskakovalo, telo pa uživalo in si nabiralo energije za naslednje delovne dni
.
Tista pika na i pa mi še vedno manjka: vzpon na Grintovec tak jesenski čas čez Mlinarsko sedlo, sestop pa Čez dolge stene. Upam, želja je sicer tko al tko že zdej, da mi uspe naslednje leto
.