To, da si vreme v teh dneh kar naprej nekaj zmišljuje in za pet minut naprej ne ve, ali bi bilo raje mokro ali suho, ali sončno ali oblačno ali mogoče megleno, seveda ni razlog, da bi človek kar doma ostal. So nama pa taki dnevi kot nalašč za videti kaj novega, kakšno malenkost, ki na kak krasen, jasen, sončen dan ne bi prišla na vrsto… in na tak dan, ko daleč na obzorju ni kaj veliko videti, nehote opaziš, kako spomladi brsti praprot, pa to, da ima tudi mrtva kopriva prav krasen cvet,
… pa še veliko drugega…
Tako sva včeraj šla na Jelenk. Na obisk k jegličem, sva rekla. No, od preštevilnih »lepih« - avrikljev (glej zgoraj fotografijo od @miri) skoraj nobenega ni bilo doma
(beri: so že skoraj vsi odcveteli), sva bila pa vesela srečanja z našim endemitom – kranjskim jegličem, ki sva ga videla prvič.
Obe poti (tako tista zahtevnejša čez Kendove robe, kot ona druga lažja) sta kljub veliki škodi, ki jo je tudi v teh koncih naredil žledolom, precej lepo očiščeni. Razen nekaj »predklonov« in sem pa tja kakega bolj »visokega« koraka, ne zahtevata posebnega napora v smislu premagovanja ovir. Povsem druga pesem je markirano 10-minutno nadaljevanje z vrha do razgledišča. Že domačin, ki je na Jelenku žagal podrto drevje, naju je opozoril, da je tja naprej »kot bi bomba treščila«
. Glede na to, da gre res za kratek podaljšek, sva vseeno šla, čeprav se je tistih deset minut tik tak raztegnilo na dvajset…
Prijeten »skok« v doslej nama nepoznane konce je bil to… nahodila sva se (dobrih 800 višincev se naštepa v vzponu), veliko lepega videla, uživala v samoti poti, pa še vreme je »sodelovalo« in ostalo suho ravno do takrat, ko sva se vrnila do avta
.