Dan spomina, ki ga je mogoče preživeti tudi v gorah. Še zadnji s spiska »za vsak slučaj« je bil danes prečrtan. Izhodišče Kamniška Bistrica, Žagana peč, po lovski poti do markirane poti pod Kalško goro, pa čez Kalce pod celim Kalškim grebenom na Škrbino nad Dolgo njivo, nazaj po celem Kalškem grebenu, pa čez vrh v novo škrbino in na Kalško goro. Z nje pa dol, pa spet na lovsko pot in do avta, ki me je osem ur pridno čakal pri enem največjih balvanov v Kamniških Alpah. Pot ponudi vse:nekaj ugank nemarkirane poti, ki je navzgor precej lažje sledljiva, navzdol pa mi je pomagalo, da sem nekajkrat namenoma za seboj po listju vlekla noge in palice (da se je potka poznala; kolk sm pametna
). Markirana pot čez Kalce do Škrbine in nazaj na Klaški greben je brez posebnosti, razen te, da se je treba za kakšnih 200 višincev spustiti), pot od Kalškega grebena do Kalške gore pa ponuja malce adrenalina, zlasti v spustu, ki je strm in izpostavljen, vmes pa nekaj zavarovanih odsekov. Posebej zanimiva je stena, ki jo prelezemo s pomočjo jeklenic, in je en bolj zanimivih delov, ki sem jih videla zadnje čase. Tudi samo prečenje do Kalške gore je izpostavljeno, prav tako spust. V snegu ni priporočljivo, a danes je bila pot kopna, tistih nekaj flik pa ni motilo. Danes je bil dan štiri v vrsto (tak kot prej trije), toplo, jasno in sonce. Ker pa je bil dan spomina, sem ga namenila spominu na vse tiste, ki sem jih imela rada ali so mi kaj pomenili, pa so iz mojega življenja tako ali drugače odšli
, še več pa tistim, ki jih imam rada in v mojem življenju še so ali šele dobro prihajajo
. Bilo je bolj iskreno kot na pokopališču ali v cerkvi. Verjemite.