Danes sva se z bratcem Žanom spet sama, tradicionalno podala na Kamniško sedlo. In že zjutraj se je zgodil nek pripetljaj. Dan pred tem sva gledala vozni red avtobusov, ki pa je bil napačen, prvi avtobus je šel slabo uro prepozno, torej namesto ob 7:00 ob 7:55. To sva k sreči zjutraj ugotovila in posledično z vso hitrostjo odhitela na avtobus, na katerega nama je uspelo priti točno (z nekaj čakanja). No in smo se odpeljli. Vozili smo se približno 20 minut. Ko smo prispeli v Kamniško Bistrico sva z Žanom takoj začela hoditi in tako sva kmalu prišla do prve ikonične točke-Galerije. Od tam sva se napotila v klanec, ki se konča na spodnji postaji tovorne žičnice. Tam se tudi pride do gozdne ceste, po kateri pa se hodi okoli 10 metrov. Kmalu je odcep in tam se spet začne planinska pot. Pot nas kmalu pelje do rokovnjaških jam in blizu njih sva imela z Žanom krajšo malico
. Ko sva nadaljevala pot je že začelo postajati vroče, zato sva začela hiteti, da naju najhojša vročina ne bi dobila v ruševju. Zato sva kmalu prišla na še eno križišče planinske poti in gozdne ceste. Od tam naprej je bila še kakšna ura do Pastirjev, kjer sva se nameravala pripraviti na vročino. Ko pa sv prišla do Pastirjev sva ugotovila, da vročine ne bo, ker je pihalo in postajalo bolj oblačno. Zato sva šla kar naprej, se ustavila pri neki skali na travnku nad Pastirji, kasneje pa tudi na skali, ki ima ime Kamrica. Od tam je bilo pa res še zelo malo do koče. Ko sva dosegla kočo sva v njej naročila jabolčno pito. Ko sva pomalicala sva plačala in odšla. Spust do Pastirjev je minil hitro in kmalu sva dosegla tudi potoček, ki se nahaja pod Pastirji, kjer sva se kar nekaj časa igrala. Ko sva se nehala igrati sva nadaljevala spust in kot bi mignil prišla do doma v Kamniški Bistrici. Tam sva imela kosilo: jaz jabolčni zavitek, Žan pa štruklje. Po kosilu sva se igrala na igrišču in raziskovala in čas je kar izpuhtel. Prišel je avtobus in naju odpeljal srečno domov.
