Tokrat Kamniško sedlo...najlepši del dopusta, ki se je končal z nedeljo. A tudi tako mora biti
, žal se vsaka dobra stvar konča precej hitro
Zgodnja nedelja, v dolini pa turobno vreme. Polni zanosa se počasi odpraviva iz parkirišča, upanje na veliko mero sončnih žarkov, ki bi naju napajali na poti proti sedlu, umira vendarle zadnje. Hitro pridobivava na višini, z njo se veča tudi količina snežne podlage. Ker tu še nisem hodila, sem se prepustila toku. Znano mi je bilo samo toliko, da se zgornji del poti postavi precej pokonci, a da tako, nisem vedela. Mlado in staro se je opogumilo za naskok na sedlo, ki v višino meri skoraj 1900m. Pravzaprav dokaj visoko, po premaganih 1300m se lahko kosa z mnogimi vršaci v naših Alpah. Kljub sloju megle, ki ga kar ni hotelo biti konec, je bila hoja prijetna. Ne preveč naporna, pravšnja za takšne razmere. Mesta, kjer se naglo dvigneva, potrebujejo ob povratku več koncentracije. Predvsem takrat, ko so tla spolzka. Večkrat naju je, na trenutke komaj opazna modra svetloba nad drevesnimi krošnjami, prepričevala da nama je danes vreme naklonjeno. Da se je vredno za mero sonca potruditi, sva dokončno vedeli tik pred Pastirci, kjer nama je povratnik posredoval veselo novico. Do sonca ni več daleč. Še hitreje sva hodili, motivacija se je tako še bolj povečala. Pri Pastircih si privoščiva daljši počitek, da se okrepčava. Izgubljeno je vendarle potrebno nadoknaditi, prazna vreča ne stoji pokonci
. Pot je lepo zgažena, je bilo te dni na Kamniškem sedlu kar nekaj ljudi, ki so nam utrli pot. Na manjši izravnavi, ki me nekoliko spominja na kotiček v Julijskih Alpah, naju obsvetli sonček. Odpre se nov svet, ki ga znova in znova tako radi obiščemo in opazujemo. Najprej se počasi nekako v cik-caku dvigujeva, potem pa kar diretissimo. Dobesedno. Med hojo noge večkrat zdrsijo po podlagi, stopov tu skorajda ni. Skušam jih nekaj narediti, da je korak lažji, bolj trden in suveren. Tako vsaj malo olajšam pot sotrpinu za mano, s katerim navežem stik. Je vendarle lažje, če lahko trpljenje deliš še z nekom drugim
. Počasi se dvigujeva, a časa imava na pretek, zato se nama pretirano ne mudi. Slišim, da sem že blizu, le še nekaj minut. Hitro so minile, na moje veselje. Kar v zimsko sobo sva se šli okrepčat, je bilo vendarle zunaj preveč vetrovno, da bi se izpostavljali. Veliko nas je takšnih, ki smo Kamniško sedlo obiskali prvič. In kako dobro smo se počutili, saj smo imeli večji del KSA na dosegu rok. Nad morjem megle sva uživali debelo uro, pred težkim sestopom v dolino sva šli preverit še stanje na drugi, Savinjski strani. Toplega sonca kaj preveč na sedlu nisva občutili, je bil veter premočan. S počasnim, suverenim korakom sva sestopali. Podlaga se je medtem že pošteno omehčala, zato tudi male derezice niso kaj dobro prijele. Na njih se je kmalu napravil cokel, zato sem jih kmalu snela. Niso mi bile prav nič v pomoč, sem bolj zaupala svojim gojzarjem. Kljub kakšnemu padcu na rit, nebolečemu seveda, sva dokaj hitro prišli na mejo. Tisto mejo, med soncem in meglo. Kar nekaj sva jih še srečevali med sestopom, navkljub pozni uri. Onim, ki so bili še v meglenem oklepu, sva z zanosom prenašali "sončne" pozdrave, veseli so jih bili. Kakopak, biti na sončku v teh medlih, turobnih dnevih v dolini, je nekaj čudovitega. Razmeram primerno sva sestopali, na nekaterih delih je potrebno biti precej previden. Tudi narava v pasu megle ustvarja lepe stvaritve, večkrat si jih ogledava. V dobri družbi sestop hitro mine, zanj sva ob vseh ustavljanjih potrebovali cca.3h.
Pa sem, tudi tega obredla. Pa najverjetneje ga še bom, če bo naneslo, da v zimskem času, se ga ne bom branila. Je naredil kljub vrhnji strmini name močan vtis. Pa imam eno kljukico več
.