Še pred odhodom od doma drugačni načrti, pa si Dušan zaželi na Kamniško sedlo. Brez oklevanja jo pičiva gor. Termovka vročega čaja, najtoplejša bunda, zvrhana mera dobre volje in že sva pri Pastircih. Dohitiva smučarja, ki se je usmeril nekam pod Planjavo in opazujeva alpinista v Bosovi grapi. Ko nastopi strmina, se takoj poveča debelina novega snega, na začetku še nekaj korakov po vrhu, nato se začne 'pikanje'
Priznam, da sem močno užival prav do vrha, saj sem vedel, da sem sposoben pregazit še kaj več, kot teh slabih 400 višincev, pa še sonce se je močno nasmihalo. Naj povem, da je nekaj težav in nevarnost zdrsa edino v delu, kjer se lomi strmina že proti koči, tam je namreč nekaj manj novega snega, pod njim pa beton.
Na cilju se lotim najprej odkopavanja zabetoniranih vrat zimske sobe, pri tem delu sem se zares do kraja ogrel.
Preoblačenje in malica, ter brez ruzaka s fotičem proti vrhu sedla. Namesto megle, ki se je zadrževala tik pod sedlom, mraza, ki ga je bilo na jermanci na pretek, ter napovedanega vetra --- ena sama sončna milina. Človek ne bi verjel. Vsak hrib sem slikal dvakrat, potem še s telefonom - brez rokavic. Stežka sva se odločila za sestop proti koči.
Ob sestopu sva srečala še tri pikače, tako da je špura zagotovljena.