Kočna po JZ grebenu

Tomaž,kaj je bilo huje? Padec ali izguba sendviča?
Sicer pa čestitke za turo.

Tomaž, hu jej, če bi mi taisti dan na Kalškem grebenu imeli vsaj pol toliko sonca kot Kočne.Mimo tistega Clia smo se tudi mi nazajgrede peljali pa še malo dlje do Koglarjeve domačije.Čestike za zahtevno in dolgo turo!

Lepa tura!
Z "veliko krušljivostjo" grebena pa se ne bi strinjal. Meni je deloval kot lep, uživaški, večinoma z dobro skalo.

vsak si "veliko krušljivost" tolmači drugače. Čestitke za turco!

Čestitke za lepo turo na zelo mikavnem
grebenu.
Tudi jaz neke večje krušljivosti nisem zaznal.Tura je vredna ponovitve!

Odlično!

Res, prekrasen je tale JZ greben Kočne. Meni že dolgo ni dal miru sosednji, južni. Danes me je povabil in sva se prav fino imela.
Je precej zahtevnejši od jugozahodnega, tako orientacijsko kot tehnično. Nepozabna brezpotna pravljica.

1. 11. 2013, na res prekrasen dan, sem se odpravil pod Kočno, s ciljem, da najdem prehod na JZ greben in se povzpnem na vrh. S parkirišča pod Suhadolnikom sem štartal ob 9:20 in višje na ravnici v Suhem dolu zavil levo na gozdno vlako. Po njej sem šel do konca, ko pa je poti zmanjkalo sem šel naprej skozi gozd do skalne zapore. Prečil sem "strugo" in se skušal s plezanjem prebiti nad to skalno zaporo, misleč, da bo višje lažji, travnat svet. Nekako sem po levi strani preplezal čez, a težavam ni bilo konca, saj so se pojavljali novi in novi skalni skoki. Ko sem se že kar malce zaplezal in nisem videl rešitve, sem se "streznil", si rekel, da tako ne gre več in se vrnil nekaj 10m nazaj v položnejši svet in nad skalno zaporo krenil desno v gozd in začel sestopati nazaj proti mestu od koder sem prišel. Bil sem že utrujen, moker od rose, poln iglic, pa tudi psiha ni bila ravno na vrhuncu. Takrat sem mislil, da vrha Kočne ta dan ne bom videl. Spustil sem se nazaj do ravnice v Suhem dolu, kjer je parkirišče in jo mahnil na markirano pot proti Kokrskemu sedlu. Ampak tja me ni vleklo, zato sem preiskal skoraj vse tamkajšnje gozdne vlake v levo, a povsod naletel na "dead end". Prišel sem že čisto v desno in si rekel, da to ne more biti to... Izgubljal sem voljo in moč, tekel pa je tudi dragocen čas, ki ga jeseni v gorah ni na pretek... Rekel sem si, da je morala biti tista prva vlaka, na katero sem zavil takoj zjutraj prava in se ponovno podal v strmino. Raziskal sem še nekatere odcepe v desno na višini okrog 1300m, brez uspeha, nato pa sem sklenil, da se vrnem pod isto skalno zaporo, kjer sem tisti dan že bil. Tokrat je nisem poskusil preplezati, temveč sem le prečil "strugo" in se podal naprej v gozd in kmalu sem prišel na strmo travnato pobočje, ki mi je vlilo nekaj upanja. Povzpel sem se do vrha, poskusil na levo... tam ni bilo uspeha, potem pa sem se prebil na desno in uzrl nekaj, česar sem se močno razveselil. Počutil sem se kot Kolumb, ki je odkril Ameriko. Lojtrca. Tista lojtrca, ki mi je bila znana iz opisov. Izgubil sem kar nekaj ur in s pravo turo začel praktično ob 13:20. Od takrat dalje sem se boril praktično le še s časom, a na koncu se je vse dobro izteklo. Dosegel sem vrh "Na Križu" in potem še Kokrsko Kočno, vrnil pa sem se v temi čez Dolce, Grdi graben in Taško nazaj do avta, kamor sem pošteno utrujen, a zadovoljen prišel v objemu zvezdnega neba. Krasna tura in izkušnja!

Pohvalno, da si podelil z nami "peripetije" pri iskanju "poti" na greben Kočne. Marsikdo bi to modro zamolčal in potem zgleda tako, kot da na takšnih brezpotjih ni nobenih zank.
Moram priznati, da je tudi mene mikala tista skalna zapora, vendar sva z bratom vseeno prej pogledala še naprej in kmalu odkrila tisto strmo travnato poseko, v kateri se zavije navzgor.
Čestitam za naporni vzpon!

Hvala Drago!
Res je bilo naporno, saj je šlo veliko energije tako rekoč v prazno. Lp!

Glej na to kot na nabiranje izkušenj in seveda kondicije. Sam sem potreboval dva obiska, da sem stopil na Križ.Čestitke za vztrajnost.lpb

Hvala!

Še najina sobotna izkušnja z južnega grebena Kočne.
Štartava okrog 8 od Suhadolnika, po poti do nekje 1400 nm in nato naravnost skozi gozd navzgor. Po travnati in mokri čistini do skoka in desno v travnat žleb. Ko je postal premoker in prestrm, sva zavila levo v gozd in šla ob žlebu bolj ali manj naravnost navzgor. Na izhodu iz gozda pa žalost. Kakih 100 m nad nama, ravno ko se greben lepo začne, gosta megla, po kateri je iskanje prehodov praktično nemogoče. Kako uro sušiva premočene noge in čakava sonček, ki vsakih 20 min pokuka izza oblaka , nato pa le obupava. Idejo o prečenju pod steno do Malih vratc in vzpon po JZ grebenu opustiva, saj se megla tudi tam začne takoj nad drugim platojem. Tudi če sem tam že bil po takem oblaku ne bi iskal poti. Spustiva se do grape Skedoven potoka in ob njej v dolino - če kdo hoče nabrat res prvovrstno materino dušico jo je nad tisto veliko skalno zaporo neomejeno

Danes zopet na tem grebenu, z Jovanom.
Zjutraj vreme ni bilo obetavno. Me je že od Tepanja naprej zalivalo maksimalno. Da o Ljubljani ne govorim. Sicer pa tam itak vedno dežuje.
Proti Jezerskemu sicer ni deževalo, je pa bilo vse zamegljeno in mokro. Zato tudi sprememba načrta. Sva rekla, da je boljše biti moker do kolen kot do vratu. In sva se namesto SZ lotila JZ grebena Kočne.
Kot so že zgoraj predhodniki ugotavljali, ni najbolj lahko najti prave grape. Kljub temu, da prvič nisem imel težav, sva danes vstopila v grapo zelo visoko, že nasproti lojtre. Morda so bile krive na novo narejene gozdne ceste. Vseskozi so naju trave obilno zalivale. Nogavice sem samo dvakrat ožel.
Na grebenu pa se je že pojavilo sonce in naju spremljalo do vrha Na Križu in do Kokrske Kočne, kjer sem imel jaz dovolj, Jovan pa še ne.
Kasneje so se podile meglice sem in tja in naju pod bivakom na lovski "poti" popolnoma okupirale. Kljub temu sva uspešno našla zajlo in prehod v spodnje nadstropje.

Še nekaj malega o malo drugačnem, mokrem vzponu in meglenem sestopu od Bivaka pod Kočno do Suhadolnika, v slikah in komentarjih na spodnji povezavi.

https://picasaweb.google.com/113805105178377351223/KocnaJugozahodniGreben31072015

Jovan, tudi tale pot ni bila od muh.. Vedno znova presenečaš s potmi, ki jih ne ubira veliko ljudi. Nas, ki se takih poti lahko lotimo le v mislih, pa navdušuješ s svojimi "grebenskimi zapisi", in pokažeš, da je nemogoče vendarle mogoče. Naj ti bo varen korak še naprej..

Tale greben je tudi mene že dolgo vabil..., gornja dva fanta pa sta mi osvežila željo, da se je postavila na prvo mesto.

Na greben grem že veliko prej in nadaljujem do vrha Malih vratc, sestopim po strmih travah in po JZ grebenu Kočne. Na vrhu grem še na Kokrsko in Jezersko Kočno ter sestopim.

Nedeljo sva se z Urbanom podala po začetni vertikalni poti do malih vrat in potem po JZ grebenu do vrha na križu. Nadaljujeva do obeh Kočn . Nadaljevanje je sledilo pod Grintovcem čez Dolgi hrbet na Skuto . Spust na drugo stran in čez Sleme- pode nazaj do Cojzove, ter v dolino.
Bilo je krasno sončno, le malo vetrovno.

http://deyangrm.blogspot.si/2015/11/jz-greben-kocne-ter-vse-kar-je-med.html

https://www.youtube.com/watch?v=hHco9g2DeMA

Srečno

9.12.16
Krasne dneve je potrebno izkoristiti za JZ greben Kočne. Na Vrhu na Križu si nadenem dereze, saj me od tu dalje čaka pomrznjeni sneg. Dobre razmere, le na sončnih delih se je sneg že rahlo ojužil. Spust z Jezerske Kočne po začetnem lepo ledeni poti proti Zdolški škrbini. Ta del je kopen in vse okrog nje. Spustim se po Kremžarjevi senčni poti do Češke koče, od tukaj pa proti Ledinam in na zelo zimsko pot proti Križu. V njej vladajo prave zimske razmere z veliko snega. Povratek čez Sleme mimo Cojzove k Suhadolniku.
Poročilo:
http://deyangrm.blogspot.si/2016/12/jz-greben-kocne-krinkakriz-91216.html