Na Kojco sem gledala s kar nekaj vrhov, a po pravici povedano me nanjo ni nič kaj posebno vleklo. Potem me je pa pritegnil pogled nanjo v zasneženi podobi v članku objavljenem prejšnji mesec v Delu. Zakaj pa končno ne tudi enkrat nanjo? Saj se nama je v zadnjem času že prav dobrikala s Kobilje glave, pa s Kotla, še prej pa s Porezna. Si je že prav zaslužila najino pozornost in v soboto sva se končno zapeljala v njeno bližino v vas Zakojco, ki je znana tudi po Bevkovi domačiji.
V prvem delu poti, ko sva se vzpenjala po poti nad vasjo, sva se vztrajno ozirala nazaj na Zakojco, ki je pritegovala poglede z vse višjo kuliso Tolminskih gora nad sabo, sama vas se je pa prav mikavno zlatila v jutranjem soncu.
Pot sva opravila krožno, nazaj sva se vračala preko Vrha Ravni in se po deloma ledeni cesti vrnila na izhodišče. Pri vzponu sva se nad Kojco vzpenjala po zasneženi, bolj slabo uhojeni gazi, so bile bolj stopinje, kot utrjena gaz. Pa še čez plazovito območje moraš, kjer so se še te stopinje kar nekako izgubile.
Sva bila mnenja, da se najbrž iz drugih smeri vzpenjajo dosti več kot ravno iz Zakojce.
Analizo ture pa sva opravila kar Pri Flandru, saj je bil najbolj pri roki, pa tudi priporočila so bila dobra
Aja, na Bevka pa tudi nisva pozabila