Kokrska in Jezerska Kočna

čez Dolce

Vpisno knjigo pa le naj zamenjajo, saj je bil zadnji zabeležen lani

@vespa nas je bilo včeraj kot skupina vse skupaj 5, mal smo se razdelil, če si slučajno vidla, kako en skače gor med Kokrško-Jezersko Kočno potem veš kdo je bil to, namreč bil sem 3x na Jezerski kočni, sedel na skalah in užival v razgledih, lepotah in vedno znova ko pogledam na te gore me prevzamejo.

mene zanima, za ta del kočna-grintovec- kateri dom posreduje(koča) inf. o razmerah za ta del. hvala za odg.

lp

Za sedaj nihče, ker so koče še zaprte.Ob uničenju morebitnega dela poti (skalni podori, poškodovane jeklenice od strel, padajoče kamenje od erozije tal) so v prvi vrsti za alarmiranje (postavitev opozorilnih tabel) zadolžena pl.društva, ki upravljajo s potmi.Za takšen problem so kmalu seznanjeni tudi bližnji oskrbniki koč, če ne še celo prvi od informacij planincev, ki so bili namenjeni na goro.
Kar se tiče snega in ledu na poteh pa mora pri težjih vzponih vsak imeti kot nujno opremo s seboj cepin in dereze ter čelado, vse dokler sneg na gori ne skopni.Tudi poleti namreč sneg v jasnih nočeh v visokogorju pomrzne.

Danes od Suhadolnika do bivaka v Kočni, Kokrška in Jezerska Kočna in čez Dolško škrbino na Grintovec, nato čez zimski prehod nazaj k Suhadolniku.Razmere so v redu, še najboljše tam kjer je sneg, ki je trd in se po njem lepo hodi.Najbolj zoprn je prehod med obema Kočnama, ki ni ne tič ne miš, ni ne kopen, ne zasnežen, precej škrtanja, al pa dereze 10 krat gor pa dol.
Pa še opozorilo: Kočna že tako slovi po krušljivosti, ampak kar se je danes dogajalo pa še ne, sploh pestro je po njenih grapcah: projektili (kamenje) leti z vseh strani, če nisi pozoren ti ne pomaga nobena čelada, ene dva taka kapitalca (fi 15cm) sta me zgrešila za ene tri metre.

Včerajšnji lepi, a topel dan sva z bratom izkoristila za obisk Kočen. Namenila sva se v SZ greben Kočne. Avto sva parkirala v dolini Makekove Kočne in se povzpela na Veliki vrh. Res je strma ta pot od osamljene koče v gozdu navzgor! Na Velikem vrhu naju je obsijalo sonce in nama ves čas vzpona nagajalo s sončnimi žarki pri fotografiranju grebena. V začetku je potka zelo lepa, sprehajamo se tudi po travah med macesni. Ko se macesni končajo, pa se začne borba z ruševjem, iskanje prehodov med vedno težjimi skalnimi odstavki praktično skozi do Oltarjev. Za Oltarji in že tudi malo pred njimi pa postane greben tehnično zahteven. Najtežji je prehod čez stolp takoj za vrhom Oltarjev. Tam sva se tudi varovala in še višje v grebenu v kratki navpični steni, ki pa ima ogromne oprimke. Naprej bi bilo lažje, če naju ne bi ubijalo sonce in EMŠO.
Po sedmih urah sva prispela na vrh Na križu, od tam na Kokrško in Jezersko Kočno in potem samo še navzdol do Češke koče na pir. Po kratkem postanku pri Češki koči sva po enajstih urah prispela do avta v dolini.
Ob zaključku ture sva bila oba mnenja, da je greben zelo "dooolg" in zelo naporen. Predvsem zaradi ruševja, ki se pojavlja v precejšnem delu grebena.
Ko sva bila zgoraj, pa se je nekdo v dolini igral z avtom. Odvil je vijake z okrasne kape na kolesu in jih odnesel, kapo pa pustil ob avtu. Ne vem, kaj naj bi to pomenilo - ali je res potreboval tiste vijake, ali pa gre komu na živce, da se tam parkira.
Pa še nekaj bi rad pripomnil - nisem sicer ljubitelj železnih poti, ampak zakaj za vraga se ne zavaruje s kakšno zajlo ležeči prehod proti Kočnam. Prehod je že tako zglajen, da je prav nevaren.
Lp vsem, ki kljub vročini uživate v gorah!

Dprapr, čestitke obema!
Nedvomno izjemna tura.

Lp in srečno.

Dprapr, lepa smer, ki jo jaz še nisem opravil. Ja, prehod v podnožju Koolesa pa bo najbrž kot znamenitost ostal neokovan. Ruzak snameš s hrbta in ga vlečeš po ožjem delu prehoda, ki je na srečo dolg samo nekaj metrov.

V tistem ožjem spodnjem delu ni problem stopiti pod rob, kjer so stopi. Nahrbtnik ni potrebe sneti, problem je zelo zglajena skala. Za tiste, ki so vajeni samo zavarovanih poti, je verjetno res edina varijanta plazenje z nahrbtnikom sa sabo. Zato je pa tudi tako zglajeno - vedno bolj. Zaradi večje varnosti, če je že to zavarovana pot, zajla ne bi bila odveč.

Dprapr, EMŠO knede, poznam ta občutek ...
,...zato pa še večje čestitke !

Kaj hočemo, leta tečejo. Moramo še izkoristiti to, kar nam je ostalo. Je pa precej mladih v gorah, tako, da se ni bati, da bi gore samevale.
Me pa veseli, da se še v teh skromnih KSA najdejo osamljeni predeli, kjer lahko uživamo.
SilvestrO - sem opazil, da tudi ti iščeš osamljene "poti" po Julijcih.
Hvala za čestitke in lepo pozdravljeni!

V soboto, 7.7. sva se iz Ravenske kočne preko Češke koče povzpela na Jezersko in nato Kokrsko Kočno. Pot bp, na vrhu se je (nekaj čez 9.00) podila megla, ki pa se je ob sestopu v škrbino med obema Kočnama razkadila in na Kokrski Kočni naju je pričakalo jutranje sonce. Sestopila sva po isti poti do Češke koče, potem pa preko zanimivo, lepo speljane ter dobro zavarovane potke nadaljevala do Kranjske koče na Ledinah.

Danes torej končno na Kočni (pravzaprav obeh). Pot standardna: Suhadolnik-Grdi graben-Dolci-bivak-Kokrska Kočna-Jezerska Kočna-Dolška škrbina-Dolci-Kokrsko sedlo-Suhadolnik.
Kaj pa lahko o poti rečem? Grdi graben je, z dolžnim spoštovanjem do zgornjega skalovitega dela, za moje pojme najtežji del ture. Nomen est omen. Prehod je na robu samomora, trave so prav pošastno strme, pot pa komaj obstaja. K sreči danes ni bilo zelo mokro in je nekako šlo. Highlight pa definitivno nekajmetrski spust po skoraj navpičnem blatnem žlebu. Halo? Zajla tam na srečo je, sicer res ne vem kako bi šlo. V bran pa lahko Grdemu grabnu rečem le to, da je v resnici tako hudo le v krajšem osrednjem delu, preostali del je kar obvladljiv. Tam nekje ko se strmo spustiš v tisti žleb, je najtežjega že bolj ali manj konec.
Dalje: Dolci so eden od mnogih visokogorskih kotičkov, ki že skoraj presegajo mejo kiča. Ampak vseeno je fino, ko prideš tja in pomisliš na to, da čisto vsak pa vendarle ne more ... (čeprav čez Ovnov čir ni tako hudo).
Vzpon po melišču je še vedno naporen. Tam gori so me tudi zajeli oblaki in sem se znašel v majhnih težavah, kajti po melišču je pot seveda zelo težko markirat in ji je v slabi vidljivosti tudi težko sledit. Ampak na srečo je možicev zelo veliko, tako da je kar šlo.
Pot na Kokrsko Kočno je bila čisti užitek. Resnično, skoraj nezavarovana, ampak izredno lepo speljana in nikjer res težka. Prava telovadba.
Na Kokrski Kočni orkanski veter. Se niti nisem zadrževal, čeprav je vrh lep in prostoren. Strahoviti sunki vetra so me nato spremljali še praktično celo turo skoraj do Suhadolnika.
Grebenska pot lepo speljana in v glavnem lepo zavarovana, na dveh mestih sta klina izrita, a z nekaj pazljivosti gre (v drugo smer bi bilo težje). Nekaj težji je oni prehod preko kaminčkov tik pred Jezersko Kočno, kjer sem izustil nekaj kletvic in bil hvaležen nekaj plezalskim izkušnjam. Na (oz. pod, na vrh do roštilja sem skočil samo za moment) Jezerski Kočni so se razmere za moment umirile, posebne vidljivosti še vedno ni bilo. Sem pa bil z dotedanjim potekom ture zelo zadovoljen, čeprav je kot damoklejev meč nad mano še visel trebušasti prehod.
Sestop proti Dolški škrbini pa takole: v celoti gledano lažji kot pot čez K. Kočno, oni kaminček pod vrhom je zavarovan (sicer malo smotano postavljeni klini in ohlapna zajla, ampak se da uporabit), z nekaj trezne glave gre. Nato v glavnem ni težav, trebušast prehod pa je totalno overrated (kar se težavnosti tiče). Razumem težave tistih, ki so zelo obilni ali pa morda trpijo za klavstrofobijo, ampak tam skozi se pa res ni problem zbasat. Pa jaz sem zelo štorast. Predtem sem se bal, da bi mi mogoče lahko zgrmel rucak v prepad, ampak tudi to ni zelo verjetno. Potrebe po zajli jaz tu ne vidim, ker prehod ni niti zahteven niti nevaren. Je pa zanimiv, nekaj posebnega. Je pa še nekaj drugega, kar mi je ostalo v spominu. V opisu (in tudi pri Stritarju) spregledan strm kamin tik nad Dolško škrbino. Že po odcepu za Češko kočo, ko si človek misli, da je že vsega hudega konec, markacije kažejo kar naravnost dol. Jaz sem si mislil, halo, sigurno je kak obvoz, ampak pot je speljana tam. In to ne par gibov, ampak kar kakih dvajset metrov bolj ali manj naravnost zelo strmo dol. Evo, če želite moje mnenje, TU pa jaz mislim, da bi bila zajla potrebna. V trebuhu pa nikakor. Kar precej živcev je bilo potrebnih, da sem to splezal dol. Nagrada je bilo melišče pod Dolško škrbino. Nato sem se odločil, da raje ne grem spet v Grdi graben in sem raje prečil čez Ovnov čir. To je nekaj dodatnih višincev, pot je sicer lepa in razgledna. Pa vendarle tudi ta ni čisto za podcenjevati - čeprav je mnogo lažja od Grdega grabna, gre v osnovi še vedno za isto foro - prečenje zelo strmih pobočij po ozki poti, kjer je zdrs v glavnem prepovedan. Ampak dobro, zanesljiv korak pa gre. Dan zaključil z obaro na Kokrskem sedlu, moram pa priznat, da sem s turo zelo zadovoljen. Lepa, razgibana, zahtevna, naporna, dejansko vse, kar ti (vsaj markirani) hribi lahko nudijo. Kočna vsekakor ni za vsakogar, ampak tistim ki so ji kos pa jo zelo priporočam.
Aja, pa še to moram rečt: tudi ko sestopiš na Kokrsko in opazuješ vse one ki prihajajo z Grintavca, se počutiš dobro
Mimogrede: nekaj slik je nastalo. Če bom v konkurenci vseh profi fotografov presodil, da se jih splača objavljat, jih morebiti celo bom.

Po dveh grebenih Kokrške Kočne je prišel na vrsto še severni greben Jezerske Kočne. Z bratom sva se včeraj povzpela na dva vrhova v tem grebenu, na vrh Jezerske Kočne pa nisva pristopila, ker itak ni bilo nobenega razgleda na takšni višini.
Z grebenom sva začela na Vratcih nad Češko kočo in nadaljevala po grebenu, dokler naju ni prehodnost usmerila v levo, v strmo steno z macesni. Pri zadnjem macesnu se je težavnost povečala in uporabila sva varovanje z vrvjo. Po 30m sva priplezala v grapo z dvema pragoma in potem desno na greben. Od tu ni bilo več težav do vrha Zelenega kupa.
Od Zelenega kupa do markirane poti sva se težavam na grebenu izogibala v levo pobočje.
Nadaljevala sva po markirani poti proti Jezerski Kočni in za "ležečim" prehodom v drugi grapi zavila desno navzgor na naslednji vrh z imenom Koles. Na južno stran ni bilo nobenega razgleda, na severno pa v glavnem v dolino in na nižje vrhove.
Ker je bilo časa še dovolj in nobene vročine, sva pot nadaljevala proti Grintovcu in pod Grintovcem zavila proti Mlinarskemu sedlu in navzdol na Češko kočo in v dolino.
Greben sicer ni preveč dolg, tudi borovcev ni veliko, ima pa en kratek raztežaj za zadnjim macesnom kar težaven (izredno strm, deloma travnat). Pa še višje na grebenu je eno zahtevno mesto, ki pa sva se mu izognila v levo v skrotasto pobočje.

Včeraj iz Jezerskega po Kremžarjevi na Kokrsko in Jezersko Kočno.
Proti vrhu megla, veter in mraz, prave zimske razmere.
Snežne zaplate niso delale večjih problemov, pot je bila deloma poledenela in je bila potrebna večja pazljivost. Srečali nismo nikogar.
Zaradi megle ni bilo razgledov, zato smo kar hitro sestopili nazaj do Češke koče, se okrepčali z jabolčnim zavitkom in kavo. Čez Žrelo na Vadine in po Slovenski v dolino. Prijetno utrujeni, a srečni. V dolini nas je pričakalo sonce.

Danes opravil pot Suhadolnik-Grdi graben-Kokrska Kočna-Dolška škrbina-Suhadolnik. Na poti so še zaplate zbitega snega, tako da sem na dveh mestih uporabil dereze. So pa nekateri hodili tudi brez njih in pred Dolško škrbino zavili v grapo na južno stran. Severna pobočja so namreč še pod snegom.

Hvala rb01, koristne informacije.

Opis so super opravili predhodniki, tako, da ni kaj dodati, me pa zanima ena druga stvar:
izhodišče sem imel v Suhem dolu, na greben sem prišel nekje na višini 1400 mnv , zanima me, kako je z grebenom nižje, še pred Suhadolnikom

Včeraj na obeh Kočnah, razmere super, snega ni več, razgledi lepi, malce megleni zaradi meglic v daljavi. Štartal sem iz Suhadolnika ter nato preko Grdega grabna na Kokrško Kočno, nadaljevanje do Jezerske Kočne in spust do Dolške Škrbine. Ker je bil Grintovec ves čas v oblakih sem se tu odločil za sestop do Dolcev, nato pa prek Ovčjega Čera do Cojzove koče in nazaj v dolino. Lepa kar dolga razgledna pot, včeraj do vrha Ovnovega Čera tudi popolnoma samotna. Morda velja omeniti, da sta klina na poti med Kočnama pri dveh jeklenicah izpuljena in potrebna menjave.