Kotliči

Jaz se res še enkrat opravičujem vsem skupaj...žal mi je ... moje pisanje je iskreno..žal nerazumljeno.. in stojim za vsako napisano besedo..pri 42 letih sem z družbo prvič stopila pred stene domačih plezališč..sem pač v taki družbi..včasih mi kdo dovoli..ko so preveč utrujeni, da se malo vesim na topiča..bog mi je priča, da sem že jokala od groze v steni...da sem se zaklela, da nikoli več...pa nisem...ker želim premagat ta grozni strah pred višino..tudi na kamniškem sedlu je bilo podobno..na snežišču pred vzponom z jeklenicami sem bila vsa solzna, ker me je bilo strah prečit sneg ...komaj me je pregovoril , da grem naprej..da ne govorim o prepadni stezici za nazaj...ampak želim se soočit s tem strahom..in probala bom..ne vem koliko bom v temu uspešna..vsi okoli mene so siti mojih samogovorov o gorah..itd..z vami sem želela podeliti občutke..mislila sem, da me bo kdo razumel..pa žal ni tako , res sem žalostna...pa resnično nisem mislila nič slabega...nikoli nisem bila športnica..ni mi bilo fanj v življenju..do sedaj..to se trudim spremenit..na mnogo načinov..da sem se znebila odvečnih 26 kilogramov..da čimbolj migam...tudi tako, da grem tja, kjer si prej niti v sanjah ne bi upala..

Daj pejte vsi skupaj jamrat na kakšno drugo stran, ne pa na tem forumu!

Kaj ti je pa kdo storil s tem,da malo "pojamra" o svojih dvomih in občutkih pred neznanim??
SS,čudno ime,me spominja na čase velike nestrpnosti do drugače mislečih,pa LP!!

MAREA!
Razmišljam in tuhtam, ali se naj oglasim s svojim mnenjem ali ne. Do sedaj so ti delili nasvete samo pripadniki moškega spola, verjamem, da nas moški pogosto težje razumejo kot si me ženske mislimo, jaz te razumem, saj sva si v kar nekaj stvareh podobne, hujšanje,da se znebiš odvečnih cca 20 KG, poskušat vzdrževat to težo z raznimi aktivnosti in v zrelih letih 45,odkriti čarobnost gora.
Kakšen je bil moj začetek, najprej nezahtevne poti (Peca, Stol, Begunjščica, ...) med tem je bila tretja tura na Storžič čez Kališče, najlažja pot, kjer me je v skalah nekje na 1800 zvilo, napad panike, psiha na dnu ..., vrnila sem se obspremstvu neke planinke nazaj do doma, mož je nadaljeval pot na vrh, si zamisliš moj ego, kako sem se počutila ... groza ... Ker pa sem po naravi trmasta do neke meje in vstrajna - to pa čist za res, sva se čez dober mesec na Storžič odpravila drugič, tokrat čez Škarje, mož mi ni hotel vse do vrha povedati, da je seveda pot čez Kališče veliko lažja, letos pred mescom dni,zopet vzpon na Storžič po plezalni poti, skozi Žrelo, ampak mož pravi, da bi rad videl kako se bom obnesla še čez Kališče.
Kajti pravzaprav hočem sporočiti, začni na lažjih poteh,potem pa počasi stopnjuj, tako delava midva, čeravno možu ne bi bil problem,seveda brez mene, preskočit že na kaj težjega, nazadnje sva plezala čez Konja, želim si še po Kopinškovi. Tudi kolena so naju lansko leto strašansko bolela, tako da sva si kupila kolenske opornike, letos bolj poredko ali skorajnič, saj sva si utrdila zadnje stegenske mišice, ki morajo najbolj zavirat navzdol, lani sva časom na turah dodajala kakšno uro zraven, letos sva že pogosto pod tem časom, znava pohitet, znava počivat in uživat kot je treba. Letos sva začela že hodit malo po brezpotjih, zelo zanimivo, ni kaj ... Želim ti, da ti uspe doseči tvoje cilje, seveda ob tem ti mož stoji ob strani, enako meni, pazi nase in tudi ko je na tesno še malo name, vem da mi je v veliko oporo, v prvi vrsti seveda psihično, jaz mislim, da tisti, ki so začeli veliko mlajši planinariti kot midve, niso imeli ali poznali takšnih težav. Z voljo in trmo, pa seveda s pametjo se veliko doseže.
Pa LP. Jelči

Če te je strah strmih poti si za začetek zbiraj manj izpostavljene poti. Po mojih izkušnjah je strah pred višino povezan tudi s fizično kondicijo boljšo kondicijo imaš večje je samozaupanje, večje samozaupanje, laže prenašaš izpostavljene poti. Strmine pa se počasi tudi malo "privadiš" saj ena pozitivna izkušnja poveča samozaupanje. Če pa spadaš med vrtoglave pa nima smisla hodit po preveč izpostavljenih poteh. Izbiraj si take poti, da na koncu dneva rečeš blo je pa lepo (mnenje med potjo ne velja, ker se človek včasih večkrat vpraša kakšen smisel ima rinjene v hrib). Pa korajžno naprej
Janez

V nedeljo sem bila na Turski gori . Tam gori je bilo sonce , od blizu sem si ogledala čredo kozorogov pa še čredo gamsov . Nepozabno in ne bom dodajala odvečnih besed, ker tisti , ki je to doživel ne rabi komentarjev , ker so besede preveč kičaste za to opisat...
Skozi Turski žleb sem suvereno korakala , strah me je bilo edino zgornjega melišča pri izstopu iz Turskega zleba..in to za navzdol..veliko bolj kot železja. Pa bom tudi to premagala, ker poti nazaj, ko vidiš kaj je tam zgoraj enostavno ni.
In hvala vsem, ki me razumete , hvala Jelči.
Kotliči pa počakajo za naslednjič..ušli ne bodo !

Marea!
Turko goro sem letos "obdelala" čez Žmavčarje, potem čez Pode in po plazalni čez Sleme, do bivaka pod Grintavcem, na Kokrsko sedlo in v dolino. Kjer pa je pralo kakšno urco.
Poznam še eno čudovito pot, pot na Kalško goro in nato sestop na Kokrsko sedlo in nazaj v dolino do Žagane peči - lahko je enodnevna, in sicer greš po brezpotju, narava čudovita, trop gamsov ob poti in še ... Štartaš pri Žagani peči, potem levo po lovski poti, saj pot je shojena, najdeš pa tudi opise, potem se priključiš markirani malo višje, čudovito, nepozabno, čeravno so na poti navzdol jeklenice in klini, ampak vaja dela mojstra.
Sama sem na Konjiški gori - plezalna pot na Skalo trenirala samovarovanje ... za naslednje leto načrtujeva to pot, ki sta jo prehodila, saj letos se mi zdi že malo pozno.
Bila sem prepričana, da si ta vikend v planinah in da ti bo uspelo. In lep pozdrav.

Marea! no se en komentar ki te bo pobiv.

1. namesto tratenja casa in pisanja celih žajfnc tu na netu bi ze lahka zle bla na triglavu

2. da ne bojo kotliči prej tebe dobil!

3. lepo da ti je uspelo na tursko goro saj nekaj ki ni blo v mislih in besedah!

tako da srecno pot! pametno izbiraj! zivljenje je samo eno!

zej smo pa iz te teme naredl iz muhe slona hehehe! kot da so hribi neki bav bav!
dobr so za tiste extremne. drugace pa mislim da so planiske poti na slovenskem dokaj varne tudi za rekrute!

4. ne dokazujemo svoje zmoznosti kajti kar hitro te to privede v resne tezave!

Zdravo,

zanima me, če je kdo v zadnjem tednu hodil čez Kotliče proti Turski Gori in kakšne so kaj razmere na poti?

Hvala vnaprej!

Sem se spomnil na fotografijo, ki sem jo posnel 5.6.2010. cepin vzemi sabo!!

Hvala geppo!

Cepin in dereze bom v vsakem primeru imel s seboj, hotel sem le vedeti, če rabim še lopato, da odkopljem sod brez dna

PrimozH
Lepa pot je to, uživaj in previdno!
Lp

Ali mogoče kdo ve kakšna je zdaj pot čez Kotliče? Je kdo sel pred kratkim mimo? Nekje sem zasledila da so tisti nalivi začetek septembra pot dodatno otežili (ali delno odnesli?!?) Vsaka informacija bo dobrodošla

Danes sem se podal mimo doma na Okrešlju na Brano in preko Kotličev na Tursko goro, ter sestopil skozi Turski žleb.
Sama pot na Brano brez posebnosti, Kotliči pa so poglavje zase. Pot je neprijetno zagruščena, na prehodu iz zahodne v vzhodno škrbino del poti čaka obilnejše deževje,da bo zgrmel v dolino. Skratka, čez Kotliče z vso previdnostjo do vrha Turske gore. Sod brez dna je še tam, sem pa danes prvič opazil veliko okno v Turski gori, tik pod sodom.Sledil je še sestop skozi žleb in veselo v dolino.
Lp

Turski žleb /Kotliči/Brana/Kamniško sedlo/ Okrešelj
Po dolgem času po tej poti v družbi prijetnih prijateljev/ic. Krožna pot za katero potrebuješ nekaj kondicije in časa – se sigurno izplača, ker te nagradi z lepotami tega predela KSA. Mogoče, malo tečno v Kotličih, kjer grušč in naloženo kamenje zahteva previdnost pri spustu. Pa, kakor za koga….? Skupina s katero sem bil je suvereno premagala vse težave na poti in se zadovoljna, malce utrujena vrnila do izhodišča pod slapom. Pozna se jim tudi kilometrina za katero skrbi neumoren Stanko, ki kljub nočni službi prevozi zajetno število km. prehodi opisano pot in jih še potem varno pripelje domov. Malo je takšnih ….
Pričeli na parkirišču pod slapom ob 7:30 in ob cck. 11 uri stali na vrhu T. žleba. Po malici smo ob 11:50 stali na vrhu Turske gore. Kotliče prečili ob ob 13 uri in ob 14:40 stali pri križu na vrhu Brane. Med potjo je bilo spremenljivo vreme: megla/sonce/sonce/megla vetrovno pa ni bilo.. Imeli smo srečo, da nas je na trenutke spremljalo vse in nam ni povzročalo posebnih težav. Snega med potjo ni bilo, utrgana jeklenica v T. žlebu nam nam ni povzročala težav, saj je nadomestna vrv zadostna.
Ob 18:30 smo stali na parkirišču pod slapom se osvežili s pijačo, ki nas je počakala v avtomobilu in strnili vtise celodnevne ture. Zadovoljni vsi in veseli napredka nekaterih udeležencev, ki s kilometrino postajajo pravi gorniki.
Lepo izkoriščen jesenski dan. Jesen se že kaže v svoji barvitosti. Pozne popoldanske ure na Okrešlju, so že temperaturno precej nizke…
lp

Lepo Zlatko, še sreča, da se nismo preveč ozirali na vremensko napoved in zamudili tako čudovit dan .

Alenka, imaš prav,po vremenski napovedi bi morali biti ves dan zaviti v gosto meglo, ampak nismo obupali nad vremenom in smo bili nagrajeni z lepotami gora obsijanimi v soncu in obdanimi z meglicami. Dodajam še jaz nekaj slik iz ture, ki jo je opisal Zlatko (geppo).

Čestitam vsem udeleženim za opravljeno turo. Res je bilo lepo včeraj v gorah.
Lep pozdrav in varen korak vsem izpod lepih Golte, Janez

PRIJETEN OBČUTEK
Prijeten občutek. Ko si nekje visoko in gledaš v drug konec in ko veš! Tam, v tisti skali, steni, je nekdo, ki ga poznaš, ki ti je prijatelj. Z njim, si že nekaj prehodil.
Na trenutek pomisliš - kako mu/njima/njim gre..?
Ko prideš do m. signala, zabrlizga v nahrbtniku. Ko je čas, pogledaš, vidiš, da tudi nekdo drug, spomne nate, na tvojo druščino. Prijeten občutek!!
lp