Nobena ni hotela z mano, pa sem šel sam. Okoli 6.30 se je v Krmi že zdanilo. Snega je malo, skozi Bukovje skoraj nič, šele na Pleši ga je toliko, da je steza zasnežena. Opazim tudi sledi smuči, ampak rušje še ni pokrito. Hodim in kmalu sem na Malem polju, višje sveti toplo sonce, meni pa se prične nenavadno kolcati. Pravijo, da se ti kolca, kot te kdo nemarno opravlja, ampak le zakaj bi me. Menda pa pomaga, če popiješ malo vode, ampak jaz vode ne pijem, pa tudi še nisem tam, kjer običajno pijem, zato moram trpeti kolcanje. Ko pridem pod Arnovo glavo, sonce pa neusmiljeno žge, le odložim nahrbtnik na skalo in popijem ta "hitrega". Kolcanje v trenutku preneha, ampak sedaj sem pred novo težavo. Gaz zavije nekam v levo, kjer je običajno smučarska špura. Ne preostane mi drugega, kot, da si nadenem gamaše pa hajd po stezi naprej. Pa saj nima več smisla opisovati razmer, za mano v naslednjih dneh ne bo nihče hodil, ko pa bo spet kdo šel, bodo pa čisto druge razmere. Pred Kredarico Janez odmetava sneg, dela prostor drugemu. Od nekod pride še Milan, pa malo poklepetamo. Lepo službo imata, ko se enim kisajo možgani v megleni dolini, sta onadva na sončku in čakata krepostne obiskovalke, ki pa sedaj pozimi bolj redko zaidejo gor. Vmes pokliče Irena s katero sem tudi včasih kam šel. Pove, da je včeraj pod Kalvarijo izgubila rokavico, obljubim, da če jo najdem, jo obvestim, pa je nisem našel. Kar težko se poslovim od dolgoletnih prijateljev, pa vendarle grem. Dol grem po letni poti, ker zimska je vsa razdrapana, jaz pa imam rad nedolžno belino. Rokavice, kot sem napisal ne najdem, pa vseeno še malo posedim pod Kalvarijo, potem pa v senčno Krmo in preko Vršiča domov. Še na poti mi Ksena pojasni skrivnost kolcanja in se mi priporoči za kakšno turco, ki jo zanesljivo opraviva, le še kaj snega mora pasti nad te doline Šentflorjanske.